Je že kdo pomislil zakaj si ljudje dajemo imena? Zakaj toliko imen, priimkov in poimenovanj? Saj vem, da je tako že od pradavnine, vendar to ni samo po sebi umevno. Ljudje so v vsej pisani zgodovini imeli imena. Vse osebe, ki imajo količkaj pomembno vlogo v Svetem pismu imajo ime. Bog je ljudi ustvaril skupaj z imeni.
Zanimivo bi bilo vedeti, če si tudi živali dajejo imena. Če ne, kako se potem razlikujejo, če ja, kakšna so njihova imena in kaj pomenijo? Kako, na primer, pes, maček ali kanarček imenuje drugega psa, mačka ali kanarčka?
S tem, ko nekomu podeliš ime, mu daš tudi različnost, daš mu razločevanje, osebnost. Tisti, ki ima ime je drugačen, se razlikuje od drugega, mogoče ga je prepoznati in poklicati. Šele z imenom postane nek človek oseba.
Starši običajno skrbno izbirajo imena otrok. Če so krščanski, jim s poimenovanjem po svetnikih želijo dati tudi del njihovih svetih moči. Imena imajo pripravljena že pred rojstvom in nekateri začno otroka klicati še preden se rodi. V bistvu imamo ime pred človekom in tudi ko umre njegovo ime ostane. Vidimo ga na nagrobniku in ohranimo v spominu.
Ime je izjemno pomembno in o neki osebi nam lahko pove več kot oseba sama. Ime ima izjemno, magično moč. Ko ga izgovorimo, se vsem zbudijo točno določene misli in asociacije. V trenutku se spomnijo dogodkov, srečanj ali podobe neke osebe. Kar naenkrat imamo velikansko množico spominov. Ime je izjemen sprožilec in moč spomina je več kot samo nekaj iskric v glavah. Spomin je energija, občestveni duh in prisotnost duše.
Z imenom se povezuje vse tisto, kar osebo spremlja in jo določa. Celo kraji, vasi in mesta se imenujejo po osebah.
Šele po imenu postanemo prepoznani in prepoznavni, brez njega smo kot brez obraza. Zgubimo se med vsemi ostalimi ...
Če je duša povezava osebe z Božjim, potem je ime njena povezava s človeškim. Zgodovina človeške družbe je zgodovina oseb z imeni. Kjer pozabijo imena, pozabijo tudi ljudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar