Petsto na dan

Svet se danes spominja 70-letnice osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau. V tej tovarni smrti je v petih letih umrlo približno milijon ljudi, kar v povprečju pomeni petsto na dan.
Slovesnosti se je udeležil tudi naš predsednik, ki meni da: "... se je to lahko zgodilo zaradi popolne moralne katastrofe, zaradi izgube slehernega moralnega kompasa."
Jaz se s tem ne morem povsem strinjati.
Če je namreč morala "človekov odnos do sveta, drugih ljudi in do sebe", potem je z moralno katastrofo verjetno mišljena izguba tega odnosa, torej kot neke vrste bolezen. Kot bi hoteli reči: "saj jih v bistvu razumemo, zboleli so in od vsega hudega postali nemoralni". Vendar to ni res.
Prepričan sem, da tisti, ki so takšne stvari počeli, niso imeli posebnih težav z moralo. Mislim, da so se v glavnem tudi dobro zavedali, da je njihovo početje globoko nemoralno, napačno in zločinsko. Vendar so to vseeno počeli. Poleg vse groze, je grozno ravno to, da tega niso delali nobeni posebneži, ampak popolnoma običajni ljudje, ki so v civilnem življenju skrbeli za svoje družine in opravljali popolnoma običajne poklice, ki bi jih najbrž opravljali še naprej, če jih pot ne bi pripeljala v Auschwitz.
Avstrijski psihiater Viktor Frankl, ki je tudi sam izkusil in preživel koncentracijsko taborišče, je menda spoznal, da se človeška psiha v takšnih skrajnih razmerah lahko razvije v dve smeri. Nekateri ljudje postanejo svetniški, ker so se pripravljeni nadčloveško žrtvovati, drugi pa v istem okolju postanejo nečloveški in so za neznatno korist pripravljeni narediti vse in izdati vsakogar. 

In zakaj bi bili danes ljudje kaj boljši? Razlika med takrat in danes ni v ljudeh ampak v politiki. Takrat vodilni nemški politik je svoje državljane pač prepričal, da je za svetlo in zasluženo prihodnost njihovega naroda potrebno tudi kaj žrtvovati. In so žrtvovali - moralo. In takšna žrtev za nekatere tudi danes ne bi bila prehuda.
Današnji vodilni politiki ali vsaj šefi držav, bi morali takoj po volitvah ali imenovanju na funkcijo, poromati v Auschwitz in tam, pred krematorijem, slovesno priseči vsemu svetu, da ne bodo dovolili, da bi se kaj takšnega kjerkoli ponovilo.
Mogoče bi jim celo verjeli.