Zadnji štos o kaliju

Zdravnik, ki je spravil vso Slovenijo v stanje predevtanazijske terapije se je razkril. Uglajen, prijeten in simpatičen človek, ki bi se mu pustil celo zdraviti, seveda če bi imel samo še to možnost. V bistvu je pogumen, rekel bi da skoraj nor.

Pravi, da je bila vse skupaj neke vrste provokacija s katero je hotel opozoriti na slabe odnose v kolektivu.

Ja seveda-, saj razumemo, slabi odnosi so problem, in to marsikje ne samo v bolnicah, ampak smrt je vseeno še hujša, še posebej če se sumi, da se je zaradi takšnega natega zgodila, recimo: očetu od nekoga.

Težko mi je razumeti predvsem eno; zakaj nekdo, ki se 10 let muči, da se izšola za tako odgovoren in ugleden poklic, potem vse skupaj spremeni v tako obupno slab štos?

Zakaj takšen človek raje ne da odpovedi ali svojih bolečin izlije pred direktorja, šefa, novinarje, FB, kelnarco …

Kaj se dogaja v inteligentnem človeku, da se mu zrola in naredi štalo, kot kakšen terorist?

Mislim, da gre za temeljne zadeve. Za nekaj, čemur bi, kljub zahtevnemu profesionalnemu treningu, ki ga takšni ljudje dajo skozi, rekel slaba osebnostna in socialna priprava za poklic. V bistvu, katastrofalno slaba, in to ne samo pri njemu, ampak verjetno kar pri več vpletenih.

Kako lahko razumemo, da odlično izšolana in, za moje pojme, temu primerno plačana elita inteligentnih profesionalcev, ni sposobna ustvariti znosnega vzdušja v nekem kolektivu. Če to uspe kuharjem, gasilcem, natakarjem, železničarjem, komunalnim delavcem, gradbincem, šiviljam … zakaj to ne uspe tistim, katerih delovno področje so prav ljudje v stiski?

Nimam pravice kritizirati kogarkoli, vendar mislim, da bi se z vprašanjem socializacije na delovnem mestu morali ukvarjati že tisti, ki takšne ljudi pripravljajo za poklice, vsekakor pa tisti, ki vodijo takšne kolektive. Seveda, če niso sami vzrok težav.

Dejstvo je, da ni dovolj samo zdraviti ljudi, ampak je treba tudi delati in živeti z njimi.