Kdo?

Zavedanje samega sebe je ena najglobljih skrivnosti človekove narave in njeno pravo bistvo. Sebe se najprej zavedamo kot bitja, kot nečesa, kar ima v posesti čutila, ude, ravnanja, mogoče tudi doživljanje in sprejemanje okolja, torej spoznanje kaj smo. Drugi del pa je zavedanje položaja v tem okolju, orientacije, smeri prihajanja in odhajanja ter seveda spoznanje lastnega družbeno-socialnega položaja, torej spoznanje kje smo.
Bolj kot zavedamo, čutimo po kaj smo prišli. Ali smo prišli kot ponižni in vljudni služabniki ali pa želimo pokazati in uveljaviti lastno voljo. Ali smo pokorni ali uporni člen neke skupnosti. To je poglavitni del naše narave-, s tem smo prišli na svet; vsega ostalega se naučimo.
Videz pa lahko tudi vara. Ponižnost je morda zgolj maska za veliko nasprotovanje, na drugi strani pa tudi velika kritičnost ni nujno napadalna, brezkompromisna ali celo uničujoča. Naše vloge nihče drug ne pozna bolje od nas samih in če smo pošteni, bo slej ko prej razkrita vsem. 
Karkoli smo že, motika ali meč, papir ali pero, zavedati se moramo okvirjev iz katerih in mimo katerih ne moremo. Sicer lahko usodno vplivamo na družbo in okolje vendar še vedno ne bolj kot kolikor nam je dano. Ne moremo iz lastne kože. Dane so nam ambicije, pa tudi sposobnosti za njihovo uresničenje. Eno je gotovo bolj omejeno kot drugo.
Človekova narava je vgrajena vanj, vgrajena pa je tudi pot, po kateri jo bo uresničeval. Človekov osnovni gradnik so sredstva po katerih bo dosegal svoje, njegova pa je tudi odločitev kako jih uporablja.
Napačna pot za uresničitev sicer plemenitih ciljev lahko povzroči njihovo popolno izrojenost in sprevrženost, pravilna pot za slabe cilje pa prav tako povzroča trpljenje. 
Nikakor pa ne moreš zgrešiti če poslušaš tistega, ki ti je podelil tako cilje kot tudi moči za njihovo uresničenje. Tisti, ki ti je dal vse, tudi ve vse o tebi. Ena od poti je vedno najboljša zate.