Življenje sestavljajo trenutki, kot strugo potoka posamezni kamni in kamenčki. Voda se pretaka čeznje in med njimi, se ob njih morda nekoliko zvrtinči, malenkostno spremeni, vendar gre tok vseeno naprej.
Trenutki prihajajo drug za drugim, vedno novi in novi. Včasih se mi zazdi, da jih sploh ni, da je vse zlito v nekakšno celoto, da je vse enako, tako prej, kot sedaj in v prihodnje.
Vendar, vsak trenutek lahko prinese kaj pomembnega ali kaj takšnega odnese. Trenutek lahko zaznamuje življenje, ga spremeni ali usmeri povsem drugače. Običajno se takšnih niti ne zavedamo, šele pozneje, morda dosti pozneje, spoznamo, da je bil ključen prav tisti trenutek, da je bila tista mala odločitev tako zelo pomembna. Prave vrednosti trenutkov se redkokdaj sproti zavemo. Nekaj zgodi, nekdo nas vidi, prepozna ali pa reče kaj takšnega, kar nas usmeri na nek drug tir. Lahko se odprejo nove možnosti, lahko se zaprejo vse možnosti.
Prave odločitve so le redko tiste za katere se nam zdi, da so. Daljnosežne odločitve so v resnici običajno majhne, sprotne, nič posebnega ... ko si rečemo, dajmo poskusimo tole ali pojdimo za spremembo enkrat še tja ...
Poleg mreže, ki jo pletemo sami in za katero verjamemo, da nas bo držala pri plezanju po njej, obstaja še neka druga mreža trenutkov, ki nam jo je spletel nekdo drug in se le slabo pokriva z našo. Kjer se, se zgodi po naših pričakovanjih, kjer se ne, pa drugače.
Življeneje ne teče tako, kot smo si nekoč predstavljali ali pričakovali, morda gre boljše, morda slabše. Morda nam čas mineva v pričakovanju tistega velikega odločilnega trenutka, ki nekje vendar je, ki nam bo nekaj prinesel. Vendar ga mogoče nikoli ne bo, mogoče je res vse zlito iz enega, mogoče je vse tako neprodušno, da bo kar večno držalo skupaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar