Sreča je nekaj brezplačnega, kar želimo sebi in drugim, še zlasti dobro pa gre v promet v teh koledarsko prelomnih časih, ko jo tako razkošno in nesebično delimo vsem. Pa vendar, čeravno jo kar naprej omenjamo, si je verjetno niti dva med nami ne predstavljata enako. Povečini ji pripisujemo pojme, kot so blagostanje, zdravje, ljubezen, razumevanje in neko imaginarno osebno zadovoljstvo z vsemi nadlogami, vključno s samim sabo. Seveda pa vsak zase najbolj ve česa bi si želel imeti več; nekdo ki težko shaja, pa je morda zdrav, si bo verjetno zaželel več denarja, kdo drug, ki je premožnejši, pa tudi bolan, bo zlati ribici seveda rekel za zdravje.
Če preberemo, kaj nam o sreči povejo vrli znanstveniki, se lahko podučimo, da je sreča dejansko relativno moderen pojem, omejen na zahodno civilizacijo in, ki se je v takšni obliki pojavil šele v razsvetljenstvu. Pojem sreče dejansko predstavlja izraz, ki je postal moderen takrat, ko so se nekateri začeli javno sramovati Božje volje. Prej so ljudje rekli, da je pač takšna Božja volja, da smo npr. zdravi ali siti, potem pa smo spoznali, da imamo pravzaprav zgolj srečo.
Srečo ima torej tisti, ki mu ni treba upati na Božje varstvo-, mu ni treba prositi npr. Boga za uslišanje ali milost, seveda pa potemtakem tudi s hvaležnostjo nima kaj opletati. Kdor se zanaša na srečo in verjame vanjo verjame v čisti ples naključja. Če imaš srečo, se ti pač nekaj ne zgodi ali zgodi in za to ni treba iskati kogarkoli, da bi se mu zahvalil. Pač naključje. Če smo nesrečni, ni nad nami nobene sile, ki bi nam lahko kakorkoli pomagala in življenje je dejansko kot kazino. Če imaš srečo ti bo dobro, če je nimaš pač ne.
No, kdor ima srečo, ta ima tudi Boga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar