Miklavž

Spet je prišel ... ni pozabil otrok, pa staršev, babic, dedijev ... tudi ostarelih, osamljenih ... Prinesel je nekaj daril, zmolil z vsemi, zapel skupaj z angelčki ... in oskrbovancem doma povedal takole ...

Hja dragi moji, Miklavž pride enkrat na leto naokoli, da izpolni kakšne želje in potem spet celo leto opazuje ljudi kaj počno … in veste česa danes ljudem najbolj manjka … Kaj pravite?
Časa jim manjka, vseskozi nekaj hitijo sem in tja, se motijo z nekakšnimi opravki, nenehno jih nekaj skrbi, pa jim pravzaprav nič ne manjka …
Edino časa za bližnjega jim največkrat zmanjka, pa za prijazno besedo, za odkrit pogovor … Vi ste tu kot nekakšna velika družina, ampak veste, tudi v družini moramo vsak dan vprašati drug drugega »Kako si pa ti kaj preživel ali preživela dan ali pa noč?« in potem seveda tudi poslušati odgovor …
S prijazno besedo, potrpljenjem, dobro voljo in upanjem v Božjo pomoč se vse zmore…
... Hja, dragi moji … otroci so se letos zopet razpisali … jej, jej koliko želja sem prebral v pošti … in to kakšnih … saj vsega niti ne znam več prebrati … računalniki, pa igrice za računalnike, pa mobiteli, pa dodatki za igrice, pa dodatki za dodatke, pa mp3, pa mp4 … pa kaj vem kaj še vse … če ne bi bilo angelčkov, ki se za te stvari zanimajo in se nanje bolj razumejo kot jaz, sploh ne bi več zmogel.
Kaj pa vi? A vi kaj napišete Miklavžu? Bolj malo kaj?
Pa veste, da ne bi nič škodilo, če bi tudi vi svoje želje kdaj napisali. Mogoče bi se pa kaj le izpolnilo … danes mora biti tako ali tako vse napisano … črno na belem … pravijo da samo dana beseda ne velja več.
Veste, jaz pa pravim, da če dana beseda ne velja, potem tudi stokrat napisana ne bo veliko vredna.
Ja, z željami je pa tako … vse stvari, vsi predmeti, ki jih je vse polno v življenju in s katerimi se ljudje večino časa tudi ukvarjajo, so najbrž pomembni … ampak nekatere druge reči so pa še pomembnejše.
In to je, da se razumemo med seboj, da se imamo radi, da vas imajo otroci radi in vi njih, pa da se razumemo po družinah, pa s prijatelji in sostanovalci v domu … se tudi vam zdi to pomembno?
Ja seveda, to je zelo, zelo pomembno.
Veste otroci so mi včeraj z rokami pokazali kako pomembno se jim zdi, da se lepo razumemo. In dvorana v gasilskem domu je bila premajhna, ko so vsi razširili roke.
No potem so mi pa še pokazali kako so pomembna darila, ki jim jih je Miklavž prinesel?
Za to je bilo pa dovolj prostora v dvorani. No vidite, tudi otroci ločijo med bolj ali manj pomembnimi rečmi v življenju.
In tako mora biti tudi v naših srcih. Z ljubeznijo in razumevanjem jih moremo popolnoma napolniti, z darili in nekakšnimi predmeti pa ne.
Predmeti nikoli ne bodo napolnili in ogreli naših src tako kot ljudje, ki jih imamo radi. Če bomo srca hoteli polniti s predmeti, bo še vedno ostalo veliko praznega prostora, veliko bo še manjkalo in nikoli ne bo polno. In tudi pravega zadovoljstva ne bomo čutili.
Zbranim otrokom sem povedal, da jih imajo njihovi starši, pa dedki pa babice zelo, zelo radi, nihče na svetu jih nima tako rad kot oni. Naročil sem jim, da morajo biti tudi oni prijazni z njimi in jim pokazati, da jih imajo radi. Pa da naj tudi svoje babice in dedke obiskujejo.

No tako, to sem vam moral povedati …

No zdaj nam pa pravzaprav ostane samo še nekaj. A veste kaj?
Res je, tudi darila. Ampak prej mi boste še nekaj obljubili. In to je, da boste tudi drugo leto še posebej prijazni drug z drugim.
No da slišim. Ali boste prijazni?

Ali boste ...?