Preprosto ...

"Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus." (Lk 1,31)
Kdo upa trditi, da je Sveto pismo razvlečeno ali da Bog govori na dolgo in široko?
Na Božji nagovor lahko verjetno čakaš vse življenje in ga seveda ne dočakaš, če živiš v prepričanju, da bi se moralo slišati nekako ... veličastno, mogočno ... kot grooomm ... po možnosti ob spektakularni scenografiji konca sveta.
Pa najbrž ni pričakovati nič takega.
Angel je prišel k Mariji na samem, ne poroča se o morebitnih ognjenih kočijah ali tisočih kamel v spremstvu ... tega očitno ni bilo. Marija je bila je sama in kar je slišala je bilo namenjeno samo njej.
Kar je slišala je zaznamovalo vse njeno življenje, tako kot še danes otrok svojim materam zaznamuje življenje ... tako ali drugače.
In kaj ji je Božji glasnik sporočil? Ne morda ... "Pojdi v samostan" ali ... "Daruj sebe in vse svoje premoženje Bogu", kar bi lahko pričakovali, če bi hoteli Marijo označiti kot fanatično vernico.
Zapisano ni dejansko nič takega, kar bi imelo posebej opraviti z globoko vero. Njena vloga je bila popolnoma enaka, kot je vloga vseh ostalih mater še dandanes ... le da je bila Ona izbrana … V enajstih besedah je izvedela vse tisto, kar ji je odločilo življenje in je še danes osnova njene svetosti. Lahko bi molčala o oznanjenju in ostala le ena od nezakonskih mater, ki jih verjetno tudi v tistih časih ni manjkalo. Dejansko se je to že skoraj zgodilo a Božja previdnost je spet posredovala ... tokrat je bil na vrsti njen zaročenec. Razmišljal je kako bi se rešil položaja, ki mu ni bil všeč … in resnici na ljubo tudi danes veliki večini moških nebi ugajal …
"Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha." (Mt 1,20)
Če bi se zgodilo drugače in bi Marija (p)ostala "navadna" nezakonska mati, bi bilo njeno življenje verjetno težko, a morda vseeno lažje kot sicer …
Kdor ne verjame, naj si skuša predstavljati kako se je počutila, ko so ji najprej sporočili, da je njen prvorojenec blazen in da je vsa duhovščina proti njemu ... kasneje pa da ga bodo usmrtili kot popolnega zavrženca in bogokletnika. Nazadnje, ga je še sama gledala kako umira. Verjetno se je počutila prav tako, kot bi se današnje matere. Obupno. Prepričan sem, da bi tudi velika večina modernih mater izjokala oči nad svojimi sinovi in se brez pomišljanja izpostavila javnemu sramotenju ... mati ostaja mati ... nekatere stvari pač presegajo razum ...
Iskreno ljubeče srce se ne more zmotiti ...
Vedno znova me preseneča lahkotnost s katero Sveto pismo opravi z življenjskimi temami, ki sicer ljudem pomenijo velike prelomnice in jih zaznamujejo. Tako velike reči, kot je recimo nosečnost (če že spočetja ne omenjamo kot posebej velik dogodek) in rojstvo otroka so poenostavljene do skrajnost ... enajst besed (toliko v slovenščini, v starih jezikih jih je bilo verjetno še manj). In to v časih, ko ni bilo nobene prave gotovosti, da bosta mati in otrok sploh preživela.
Kaj nam sporoča ta opisna skopost? Da te stvari niso tako pomembne …?
Seveda ne. Ti dogodki so zelo pomembni ... najpomembnejši, vendar se tičejo le tega življenja ... njihov namen je očitno nekaj drugega, večjega.
Ti dogodki so kot kamenčki v mozaiku življenja. Ta se nadaljuje, prekriva in prepleta z mozaiki, ki gradijo podobe drugih življenj. Vsaka podoba se mora nekako ujeti v celoto ... vsak ima odgovornost za svoje in del življenja skupnosti. Bog je oblikovalec skupne podobe vseh mozaikov ... razdelil je celoto na posamezne dele in vsakemu dodelil natanko toliko orodij in sestavin, kot jih potrebuje za svoj del ... dal nam je tudi možnost, da skozi vero dojamemo celoto ... poskusimo, mogoče je pa prav to naša naloga ...