sobota, 13. december 2008

Zgodbice, ki si ...


Iz jezera so se v zimskem soncu dvigale meglice in precejale svežo dopoldansko svetlobo na skodrano gladino. Smreke na strmih gozdnatih bregovih, ki so obrobljali vodno površino, so posojale gladini žalostno zeleno barvo. Ta je skupaj z odsevom blede zimske modrine neba polnila spokojni zrcalni odsev. Vejice ogolelega grmičja ob ozki prodnati obali je okrasilo zgodnje ivje, ki je svojo razigranost za vedno prepuščalo decemberskim žarkom in se spreminjalo v rosne kapljice.
Nekaj rib se je lenobno premikalo po plitvinah. Voda je bila tu zaenkrat še najtoplejša in je privabljala bitjeca, ki so iskala zatočišče, našla pa jato lačnih postrvi. Te niso prepoznale njihove nežne plemenitosti ampak so jih neusmiljeno zamenjale za svojo hrano. Ribe so bile divje, požrešne in vedno pripravljene na spopad.
Le ena je bila nekoliko drugačna ... drobna, šibkejša, mirnejša od ostalih ... vedno se je držala v ozadju. Druge so jo dolgo dražile in se ji posmehovale, ona pa je le skromno odgovarjala na nihove zbadljivke, ali pa še to ne. Sčasoma so se navadile njene drugačnosti in jo nehale zbadati. Pustile so jo pri miru, niti je niso vabile v svojo družbo ... ni jih več zanimala. Z njo si niso znale pomagati, pri njihovih igrah je vedno izgubljala, na lovu je bila vedno zadnja in zadovoljiti se je morala z ostanki njihovih pojedin. Teh je bilo pa običajno malo.
Drobna ribica si je nekoč celo prizadevala za prijateljstvo z drugimi, vendar neuspešno. Druge je niso sprejele zato je postala še bolj osamljena in žalostna.
In tako je ostalo do tega dne ...
Danes se je ribica odločila ... končno. Odšla bo. Zapustila bo druge ribe s katerimi nima nič skupnega. Živi z njimi vendar je ne marajo niti ne potrebujejo ... Nobenega smisla nima vztrajati. Nič drugače ne bo tudi če ostane. Šla bo po svoje.
In je res šla. Plavuti so se ji tresle in malo ji je bilo hudo, vendar je odplavala. Ostale so se ji čudile in gledale za njo, nobena pa je ni skušala pregovarjati naj ostane ...
Tega niti ni hotela ... vedela je, da se ne bo več vrnila. Plavala je sama in ugotovila, da je jezero večje kot si je mislila ... ugotovila je tudi, da je prebivalcev jezera prav tako več, kot je pričakovala.
In kar je najpomembnejše. Ugotovila je, de je med njimi veliko prijaznih ... s katerimi se bo dalo spoprijateljiti ...

2 komentarja:

  1. Prijatelji....Te si je že od nekdaj želela...Takšne prave, ki jih njena zadržanost in šibkost ne bosta motila....Polna novih moči in optimizma je plavala naprej... Plavuti se ji kar naenkrat niso več tresle od strahu,voda se ji ni zdela več tako žalostno zelena...Zdajci je pred seboj v vodi zagledala majhen svetleč zaukrivljen predmet na nitki.Voda ga je zibala in vabljivo premikala, tako da se je ribici zdelo, kot da jo kliče k sebi....

    Hja kaj pa sedaj? Mogoče bi bilo vseeno bolje, da bi ostala...Kaj se ve...Življenje nam ponuja priložnosti in pa vsemogoče preizkušnje...Lahko se mirno in nekoliko boječe obrnemo vstran in se še naprej delamo, da smo zadovoljni . Lahko pa stopimo naprej, pogumno in hkrati lahkomiselno , z upanjem na boljši jutri.....

    OdgovoriIzbriši
  2. Vsaka zgodbica ima svoj konec ... lahko je bolj ali manj srečen ... odvisno od tega kako dolga je. Tudi najboljše pravljice se končajo z ... in bila sta srečna do konca svojih dni ...
    torej sta vseeno umrla, čeprav sta bila srečna ...
    Nekje preprosto moraš končati ...

    OdgovoriIzbriši

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)