Ping vs. pong

Sinočnji sekcijski turnir za december me je ponovno utrdil v spoznanju, da ni dovolj imeti zgolj gibljive ude in sposobnost koordinacije aktivnosti posameznih telesnih delov, ampak je treba nekaj tudi znati. Torej pridobiti, natrenirati, zdrilati ... vzorce, gibe, poteze, reakcije, telesne in duševne položaje, finte ... za uspešno natančno določeno ciljno aktivnost. V tem primeru je to je soočenje vsaj dveh individuumov za zeleno mizo, predeljeno z docela nepraktično bombažno mrežico ... Praktični namen vsakega akterja je s pomočjo loparčka spraviti celuloidno žogico v takšno gibanje in nasprotnikovo polovico mize, da je on z enakim loparčkom ne bo uspel vrniti na tvojo polovico ... Enostavno, duhovito in po svoje izzivalno početje ... ki se skoraj vedno konča tako, da nekdo naredi napako.
Skratka, gre za paradoksalno situacijo, pri kateri nekateri posamezniki namensko provocirajo druge, da bi jih spravili v neprijeten položaj, ki ga le-ti ne zmorejo razrešiti drugače kot z napačno potezo. Pravi posmeh skupinskemu duhu ali sodelovanju ...
Kakorkoli, sinočnjišnji obračun v častitljivih prostorih boštanjskega Partizana je dokazal, da imam še velike rezerve. Hrabri me spoznanje da se še lahko razvijam ... še marsikaj se lahko naučim ... moja kariera še ni v zenitu ...
Zmagovalci niso pomembni ... koga sploh zanimajo? ... mene navdihuje boj za predzadnje mesto ... obstoj, fajt začelja ...
In tudi tokrat žal ni uspelo ... Marjan, moj novemberski rival me je spet nesel ... dva ena v setih ...
Sploh ni bil boljši ... samo večjo srečo je imel ...
Revanš bo januarja ...