Zgodbice, ki si jih izmislimo ...

Dež je vztrajal, da se je že vsem zdelo, kot da sploh ne bo več odnehal ... Nekega večera pa se je vendarle toliko razjasnilo, da je sonce na oblakih še lahko pokazalo že skoraj pozabljen prizor obarvanja kop z rožnato rdečim prelivom. Spremembe so se razveselili vsi, zlasti lastovičja družina, ki se je ugnezdila pod napušč starega zapora. Ta že desetletja ni bil več to, pa vendar so vsi poznali hišo samo kot stari zapor.
Hiše so na nek način kakor ljudje, navzamejo, nalezejo se svoje poklicne vloge, ki jih potem spremlja tudi ko se upokojijo. Takim rečejo, da "ne morejo iz svoje kože". Nekako tako velja tudi za hiše, bolnica je vedno bolnica, šola je vedno šola in zapor vedno le zapor.
Lastovke ne marajo praznih hiš, na starem zaporu pa so vseeno naredile gnezdo, ker je bil zraven obdelan vrt. Ta je privabljal mrčes in tako preživljal tudi lastovičjo družinico. No, preživljati bi jo pravzaprav morala lastovica in lastoviček, ker so bili mladički še brez perja, torej tudi brez možnosti preživetja. Tako je bilo, poleg lastnih želodčkov, potrebno nahraniti še nenehno lačne kljunčke v gnezdu. To je pomenilo garanje od zore do mraka, nenehno izletavanje iz gnezda, preganjanje mušic ali iskanje žuželk in naletavanje nazaj, polnjenje kljunčkov in spet … in spet … Utrudljivo za dve lastovki, kaj šele za eno.
Pri naši "zaporniški" družinici, se je že tako napeto stanje še dodatno zakompliciralo. Lastoviček nikakor ni dojel, da je za mladičke potrebno skrbeti. Muhe je lovil samo zase in se, namesto da bi pomagal hraniti zevajoče kljunčke v gnezdu, kratkočasil z daljšimi izleti po bližnji okolici. O, kaj vse je videl in doživel! Kdo bi si mislil kako lep zna biti svet, če imamo le dovolj časa za brezskrbno pohajkovanje. Naš lastoviček si je čas za svoje razvedrilo vzel. Prav nič ga ni skrbelo kako se medtem, ko on odkriva lepote sveta, zabava lastovka.
Ta se seveda ni zabavala, v resnici ni več vedela kje se je držijo peruti tako je dirjala. Ven, noter, ven, noter … in tako ves ljubi dan, kot ponorela. Še ko se je poganjala za mušicami je pred seboj videla štiri kljunčke, ki se nenehno odpirajo in lačni pivkajo. In tako dneve in tedne …
Mladički so rastli in krila so se jim tudi že operila. Lastovka je bila popolnoma izčrpana in obupana, lastoviček pa spočit in razpoložen. Tega lepega večera so se mlade lastovke opogumile in končno pognale iz gnezda. Takoj so ugotovile, da je lov na muhe pravzaprav zabaven in stara lastovka se je tako rešila uničujoče tlake.
Tudi lastoviček je opazil, da se je gnezdo izpraznilo in zaščebetal svoji družici: "No vidiš, kar naenkrat so otroci zrastli in spet sva sama. Kako hitro čas beži."
Lastovka ga je pogledala, zavzdihnila in tiho rekla: "Res je, skorajda nisem opazila, da jih ni več."