Človek se mora za življenje marsičesa naučiti … ne sicer čisto vsega. Največ od tega, kar potrebujemo imamo namreč že zapisanega v genih. Je nekako … zapečeno v našem notranjem spominu … Tako se nam na primer ni treba učiti dihati, spati, prebavljati, uporabljati roke, usta, prste, smejati, jokati … in še marsičesa, kar se nam zdi samo po sebi umevno … pa ni. To so stvari, ki so tako temeljne, da preprosto ne morejo biti prepuščene nekakšni vzgoji ali celo izobrazbi … človek jih mora znati, sicer je nezmožen za samostojno življenje. In prav to samostojno življenje je očitno končni smoter vsega česar se človekovo telo in razum morata še dodatno navaditi, poleg tistega kar je že v osnovnem paketu.
Vse lepo in prav … ampak to ni vse … večino naštetega se mora naučiti tudi vsaka žival. Človek se skozi zavedne in morda še bolj nezavedne stike s pripadniki svoje vrste nauči še vse kaj drugega. Med drugim se nauči rodovne pripadnosti … povezanosti s svojimi predniki in nasledniki, ki je povsem drugačna od tiste v katero stopa izključno kot eden med drugimi ljudmi.
Ta vez je tako močna in vplivna, da v primeru njene oslabitve ali nasilnega pretrganja govorimo celo o razčlovečenju ali sekanju korenin iz katerih črpamo moč in spodbudo za življenje. Rodovna vez je popotnica, ki nas zvesto spremlja na vseh naših poteh. Vse življenje. Ne moremo ji uiti, bolj ko se ji oddaljujemo, močneje nas vleče.
Povezanost se razvije v družini in tudi njen smisel je ohranitev pripadnosti družini. Njena podlaga ni razumska, v najnežnejših obdobjih je eksistencialna, v zrelejših velikokrat sploh ni več prave potrebe po njej … pa vendar … največkrat se ravno takrat še okrepi, postane enakopravnejša, globlja, bolj strpna in razumevajoča …
Družinska vez je naše najpomembnejše in najkoristnejše razmerje v življenju … daje nam medgeneracijsko gotovost, ki je še tako dodelan družbeni sistem ne more niti približno nadomestiti, nudi najboljše možnosti socialne vključenosti vseh generacij ljudi in se nenazadnje izkazuje kot izredno primerna za meddružinske torej tudi širše nacionalne ali teritorialne povezave.
Skratka, družinska povezanost je iznajdba, ki jo je človek skozi stotine generacij razvil in donegoval do sedanje stopnje … kar je najbolj zanimivo in seveda pomembno je, da se njena potrebnost in priljubljenost tudi po tisočletjih razvoja medčloveških odnosov ne zmanjšuje.
Medsebojna povezanost družinskih članov je stalna uspešnica, popularnost ji ne pada … postala je del naše duševnosti … postala je del našega svetovnega nazora. Postala je del vere v našega Gospoda, ki prav tako izhaja iz družine in ki kljub vsemu ni pozabila nanj …
Vedno nove generacije prihajajo … s svežimi idejami in pogledi, ki so včasih nenavadni … pa nič zato … vsi izhajamo iz družin … ne moremo drugam kot k družinam … slej ko prej se vsi vrnemo tja od koder smo prišli … tudi tisti za nami se bodo.
Poskrbimo, da se bodo imeli kam vračati …
petek, 26. december 2008
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Bilo in šlo:
-
▼
2008
(87)
-
▼
december
(28)
- Kaj naj rečem ...?
- Ajeto!.dk
- Zgodbice, ki si jih izmislimo ...
- Tri četrtine od koncerta …
- Jaslice ...
- Vezi …
- Štefji dan
- Za kaj se je že šlo …?
- Smrečica …
- Začasno o času …
- Preprosto ...
- McHrana
- Mobbing
- Đuro & co.
- Zgodbice, ki si jih ...
- Nekaj malega o ljubezni ...
- Luč ...
- Zgodbice, ki si ...
- Naši mlinčki ...
- Ping vs. pong
- Včasih je težko ...
- Vpijoči
- Miklavž
- Zgodbice, ki ...
- Sava
- Ma-šina
- Zgodbice ...
- Strig
-
▼
december
(28)
Komu mar?
"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)
Ni komentarjev:
Objavite komentar