Trop srn se je tiho pomikal ob strugi potočka, ki je nekako po sili vijugal med drevesi v vlažnem pozno-jesenskem gozdu. Ovohavale so nagnito listje in iskale redko zeleno rastje, ki so ga prve zmrzali še zgrešile. Gozd je bil star in gola bukova drevesa, obraščena z mahom so v bledi svetlobi brez senc izgledala še starejša, postarana ... skoraj mrtva.Srne so šle počasi proti krmišču, ki so ga lovci občasno zalagali s krmo. Čeprav so se bale človekovega vonja, ki je poleg hrane prinašal tudi nevarnost jih je lakota nagonsko gnala v tisto smer. Vodja tropa je bil lep pet-letni srnjak, ki je zaenkrat še obvladoval mladega srnjaka in dve srni. Starejša je bila počasnejša in se ji je že poznal trebuh v katerem je rastel spomladanski mladiček, mlajša pa je bila še otročja in je nemirno stopicljala okrog starejše.
Mala se je sama pri sebi grozno dolgočasila. Nič se ji ni dogajalo. Vedno eno in isto iskanje paše, postopanje po gozdu in travnikih, nenehno na preži če se je kje zganil kakšen listek ali je počila suha vejica ... Mati in oče sta jo že celo življenje opozarjala, naj bo previdna, naj nenehno prisluškuje gozdnim zvokom in ovohava vlažni zrak ... Vsa ta svarila so se ji zdaj zdela pretirana in nekako odveč. Saj v tem gozdu sploh ni nobene nevarnosti ... saj se nikoli nič ne zgodi.
Prispele so do krmišča. V jaslih je bilo nekaj sena in začele so ga cukati skozi letve. Motil jih je vonj, vendar vseeno ...
Naenkrat se je zgodilo nekaj čudno groznega ... kot še nikoli. Vsi gozdni zvoki so za trenutek izginili ... slišal se je le zamolkel tlesk, kot bi se dva srnjaka brcnila ... potem pa pok ... oster, močan in strašen, kot da bi se vse podrlo ...
Stari srnjak je zamolklo grknil in iz vratu mu je brizgnila vroča, svetlordeča kri ... curek je oplazil mlajšo srno in jasli ... Srnjak se je vzpel na zadnje noge in še enkrat grknil, tokrat še bolj zamolklo ter omahnil naprej ... Zvalil se je na tla in telo se je krčevito iztezalo, kot bi hotelo pobegniti smrti ... glava je klatila naprej in nazaj ... curek krvi se je umirjal in nekaj trenutkov utripal skupaj s srcem ... Krči so sčasoma postajali manj siloviti, odmori med sunki vse daljši ...
Ob poku so srne brezglavo zdirjale od krmišča po potoku navzdol ... preskakovale so grme in podrta drevesa ... stekle čez jaso in cesto ter se zagnale v gozdno pobočje na drugi strani doline ... Tam so se, v zavetju dreves, upehane ustavile ... iz nozdrvi so jim v hladnem jutru pihali curki pare ...
Niso vedele kaj se je zgodilo. Vedele so samo, da je nekaj hudo narobe ... da nekoga ni več med njimi ... Mlajši srni je bilo obupno pri srcu ... še pred nekaj trenutki se je dolgočasila in jezila na starše, ki so jo stalno opozarjali na previdnost ... zdaj je pa vohala očetovo kri na svojem kožuhu ... Kako se je to lahko zgodilo prav njemu, ki je bil tako izkušen, ki je slišal vsak gozdni šum in poznal vsako, še tako staro sled ... ? Saj jo je vendar on vsega naučil ... ji kazal najboljšo pašo in najvarnejše poti do napajališč ...
Zdaj pa tako ... kar ni ga več.
Vedela je, kaj ji je hotel povedati ... razumela je ... bal se je, da bi se ji zgodilo to kar se je njemu.
Hvaležna mu je bila ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar