Na planoti je bilo medvedku vedno dolgčas, saj daleč na okrog ni bilo nikogar razen nekaj osamljenih skrivljenih dreves. No, včasih je videl med nizkim brinjem steči zajca in pognal se je za njim, vendar je dolgoušec izginil v kateri od svojih lukenj še preden mu je medvedek prišel par skokov bližje.
Veliko bolj zabavno je bilo ob potoku. Ta se je skoraj vsak dan spremenil, odvisno od vremena. Če je bila planota suha je bil potoček res potoček v katerem se je medvedek lahko igral, če pa je deževalo ali ob spomladni odjugi, je potoček postal velik, hrupen, blaten in deroč. Nekoč je medvedek videl kako se je v strugo zrušila skalna polica, takšna kot tista pod katero se je on stiskal med materjo in očetom. In postalo ga je strah.
Čeprav sta mu oče in mati zabičala, da se ob veliki vodi potoku ne sme približevati, je bila radovednost vseeno močnejša.
In tako se je naš medvedek nekega dne, kot običajno, potikal po bregu potoka in iskal jagode. Niti opazil ni, da je bil potok tisti dan nenavadno velik in deroč. Blatna voda se je divje zaletavala v bregove in zajedala pod travnate ruše. Medvedek je bil nepreviden in je stopil na tako spodjeden šop trave. V trenutku mu je zmanjkalo tal in telebnil je v razpenjeno vodo.
Bil je popolnoma izgubljen. Divji tok ga je silovito potegnil s sabo, vrtel, premetaval, butal ob skale ter končno vrgel čez slap, daleč v dolini. Potem se je tok vode v tolmunu končno umiril in medvedek je lahko splaval do plitvine ter prilezel na prodnato obalo.
Divje potovanje ga je popolnoma pretreslo, zeblo ga je in žalostno je klical mamo in očeta. Napotil se je po strugi navzgor in kmalu srečal oba prestrašena starša, ki sta od daleč videla kaj se mu je zgodilo. Takoj sta stekla zanjim in ko so se srečali sta se razjokala in ga presrečna objela .
Medvedek je po tej izkušnji postal previdnejši, kadar je bila voda visoka se potoku ni približeval, spoznal je, da se s takšno nevarnostjo ne sme igrati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar