O čem torej govorimo?
"O mobbingu govorimo, ko najmanj enkrat vsak teden in najmanj 6 mesecev izvajajo nad žrtvijo naslednje pojavne oblike: ne pustijo je do besede, jo stalno prekinjajo v govoru, jo ignorirajo ali izključijo iz družbenega okolja v službi, izvajajo pogostejše kontrole dela kot običajno, jo nenehno kritizirajo ali opominjajo pred vsemi, so do nje agresivni, žaljivi, ji nalagajo več dela, ji dodelijo manj vredno delo, ima nižjo osnovno plačo od sodelavcev, jo opravljajo »za hrbtom«, se šalijo ali norčujejo na njen račun, grdo govorijo o njenih družinskih razmerah, jo verbalno ali fizično ali celo seksualno napadajo, jo sramotijo … z namenom, da se nad žrtvijo izživljajo ali da jo izrinejo iz delovnega procesa. Žrtev vse to doživlja kot stres, strah, »izgorevanje« na delovnem mestu, negotovost, izoliranost iz delovnega okolja, počuti se nemočna, ogrožena, kar se nadaljuje z boleznijo in bolniškim dopustom ali z razmišljanjem o odpovedi del. razmerja, čeprav nima druge zaposlitve."
To definicijo sem pobral iz spletne ankete, ki jo okrog pošilja ena študentka Visoke poslovne šole ... Odgovoril sem ji. Pa ji verjetno nebi, če bi se počutil kot žrtev "mobbinga". Mogoče sem kdaj celo bil ... pa sem prebolel ali pozabil ... saj je isto.
Skratka gre za resno zadevo ... šikaniranje, poniževanje, izključevanje ... in to na delovnem mestu. Tam, kjer preživimo ali naj bi preživeli najustvarjalnejše ure dneva. Kjer naj bi mogoče naredili največ od tega, kar v svojem življenju sploh lahko naredimo. Tam kjer niti nismo tako zelo prostovoljno ampak kar nekako moramo biti, ker bi pač še vse to rad imeli, kupili, uresničili, omogočili ... sebi in drugim ... Kjer morda odgovarjamo za zelo pomembne stvari ... kjer se verjetno veliko, včasih preveč pričakuje od nas? Kjer ne nazadnje lahko počnemo tisto za kar smo se leta mučili po šolah ... ali pa se še vedno ...
Tam bi se morali vsekakor počutiti dovolj dobro, morali bi biti del pozitivno naravnanega okolja, morali bi se medsebojno spodbujati k ustvarjalnosti, delavnosti, povezovati v formalne in ne-formalne skupine za doseganje čim-boljših rezultatov ... morali bi biti preprosto človeško dovolj čuteči, da bi videli in spoznali stisko sodelavca, kolega ... dovolj potrpežljivi, da bi zmogli sodelovati z ljudmi, s katerimi dnevno preživimo več časa kot s svojimi otroci.
Potem pa preberem o "mobbing-u" ... kot bi bral opis odnosov med varovanci kakšnega prevzgojnega zavoda. Verjetno imam srečo, da sem vedno delal v sredinah, kjer se je predvsem delalo in manj razmišljalo o tem zakaj drugi manj delajo, ali pa se mi je tako vsaj zdelo ...
Opis "mobbinga", me je nagovoril, presenetil ... rekel bi celo ... ujezil ... Pa niti ne vem prav zakaj? Mogoče naivno pričakujem, da se takšne stvari ne dogajajo, mogoče se poigravam z mislijo, da si večino tega ljudje umišljajo ... ker morda ne razumejo funkcioniranja skupine, motivacijskih metod, so preprosto ljubosumni na svoje šefe, neprilagojeni ali naveličani dnevne tlake ...
Tisti, ki je žrtev ali bolje rečeno se čuti žrtev "mobbinga", v službi gotovo ni zadovoljen ...
Ampak, resnici na ljubo ... vprašajmo se, kaj je tu sploh realno pričakovati? Bolj za šalo bi rekel, da se v službi ne smeš počutiti preveč dobro, ker potem pozabiš, za kaj sploh si v službi ...
Ali je realno pričakovati, da v odnosih, ki so včasih tudi zaradi narave in zahtevnosti dela zelo napeti, ne pride do razpok? Ali je realno misliti, da se med ljudmi, ki so dostikrat preobremenjeni ne pojavijo konflikti, ki so lahko razumljeni tudi kot šikaniranje sodelavcev?
Če nekoga res nikoli ne poslušajo ali njegova mnenja celo stalno omalovažujejo, to seveda ni motivacijska metoda ... vsaka šefova slaba volja ali povišan ton pa tudi verjetno še ni "mobbing" ...
In kdo pravzaprav počne "mobbing"? Ali so žrtve res vedno samo žrtve, ali pa je kakšna "žrtev" dejansko tudi tisti, ki po drugi strani agresivno opravlja svoje sodelavce ali morda ne skriva zaničljivega odnosa do nekaterih ...?
Ampak ... kje se ta "mobbing" neha? Ali ga pustimo le na pragu delovnega okolja ali ga morda nosimo tudi domov, v družbo ...?
Ali morda ni zaznati simptomov "mobbinga" v naši družbi, soseskah, šolah, družinah,...? Ali pa se ta zunanji "mobbing" vtihotaplja v delovna okolja ...?
Kdo bi vse vedel in razumel ... ?
Pa saj niti ni treba veliko vedeti in razumeti ... dovolj je razlikovati med tistim kar je prav in kar ni ... če že ne poslušamo človeških besed, verjemimo vsaj Božjim:
"Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!" (Mt 7,12a)
... in ne bodimo ravnodušni do tega kaj se dogaja med nami in z nami ...
Tega izraza "mobbing" nisem poznala do sedaj... poznam in vem pa, da so marsikje na delovnem mestu odnosi "na psu" ali pa že skoraj ni več odnosov; žalostno a resnično! Kje se konča ta stvar? Po mojem tak, ko posameznik reče DOVOLJ! ;)
OdgovoriIzbrišil.P., Čivka
Upsiii... takrat (škrat mi je pojedel črke hi hi )
OdgovoriIzbrišiČivka