Sava

Prisluhnili smo gospodu Dušanu Klenovšku iz novomeškega Zavoda za varstvo narave ... strokovnjak za živalske vrste ... okoljevarstvenik.

Govora je blo o elektrarnah, jasno ... o čem pa drugem. Vpliv gradenj in obratovanja verige spodnjesavskih elektrarn na naravo. Zvedeli smo, da se slabo piše pticam, ribam in rastlinam ... gospa je sicer vprašala tudi za ljudi, vendar za to področje baje še ni strokovnih odgovorov. Ljudje smo očitno bolj fleksibilni kot živali. Živali se nehajo pariti ali nesti jajca in preprosto uidejo od tam kjer jih kaj moti ... mi pa to, vsaj na načelni ravni, še vedno počnemo in večinoma trmasto vztrajamo v okolju, čeprav nam ga demolirajo ... Tudi po tem se očitno ločimo od ostale favne.

Sicer pa vse skupaj z nekoliko grenkim priokusom ... če bi vprašali samo gospoda Dušana, potem elektrarn na spodnji Savi verjetno nebi bilo. Pa bodo.

Zavedati se je treba dveh dejstev - prvo je, da se pri tako veliki prostorski ureditvi poleg ekonomskih, vedno pojavi tudi vprašanje družbeno-okoljskih vlaganj in dobičkov ... pri elektrarnah ni samo elektrika, je tudi prispevek k napredku infrastrukture v okolju in predvsem poplavna varnost Posavskih krajev, kar je verjetno projekt tudi naredilo družbeno dovolj sprejemljiv. Drugo dejstvo pa je, da tudi okolje-varstvena stroka ali bolje rečeno skupek disciplin, ki se združuje pod tem imenom, še ne ve vsega. Z drugimi besedami, posledice današnjih ravnanj se lahko napovedujejo z določeno verjetnostjo tudi na okoljskem področju, vendar ni mogoče zagotovo trditi, da so nam znane že vse okoliščine, ki bodo nastopile v obdobju desetih, dvajsetih ali celo tridesetih let.

Težko je reči, da bi bili bolj zdravi in zadovoljni, če bi še naprej živeli ob zanemarjenih savskih brežinah, zaraščenih s šavjem, obloženih s smetmi in smrdljivim muljem. Sava je največji slovenski kanalizacijski kanal in pri sredstvih, ki jih država namenja urejanju vodotokov se v Posavju v naslednjih 20-letih nebi premaknilo nič razen par kamenčkov s katerimi bi se reka za silo tiščala v strugo.

Je pa zanimivo, da se je struga Save, še posebej na krškem polju, zgodovinsko zelo prestavljala. Veliko mesto Neviodunum je bilo v antičnih časih savsko pristanišče, Drnovo, ki zdaj stoji na njegovih razvalinah je pa kilometer stran od Save. Pred 200 leti je bila savska struga s stranskimi rokavi, na tem območju široka kar tri kilometre.

Vprašanje predvidevanja vseh posledic določenih posegov v prostor, pa naj gre za elektrarne, avtoceste, letališča, pristanišča, železnice, ... je vedno aktualno in odprto. Vendar se je za neko opcijo nekoč preprosto potrebno odločiti in sprejeti tveganje tudi za nepredvidljivi del polja posledic.

Vsem boleznim se ni mogoče vnaprej izogniti ... za nekatere bo pač še vedno treba najprej zboleti in jih potem zdraviti.