Štefji dan

"In niso se mogli ustavljati modrosti in Duhu, v katerem je govoril." (Apd 6,10)
Nekaj jih prijezdijo in nekaj jih privleče vozove ... Vsako leto na god prvega mučenca diakona Štefana … Po legendi je bil Štefan konjar … odtod torej konji. Pa je skoraj težko verjeti. Bil je preveč izjemen … karizmatičen … poln milosti in moči in je delal velike čudeže in znamenja med ljudmi … imel je obraz kakor angelov.
Poznam par konjarjev … zanimivi in zanesljivi ljudje … vsekakor robati, bi rekel da nekako od tega sveta … lahko pa, da so tudi čuteči … kaj pa vem? Saj konji so v bistvu tudi takšni … močne in velike živali … pa tudi zelo občutljive.
Kakorkoli, Štefan je bil poseben človek. Pa vendar še vedno človek … nadarjen, pogumen, zgleden … ni se bal izpostaviti, ni se bal umreti … bil je idealen … svet.
Videl je nebesa odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!
Umrl je mlad … grozna, srhljiva smrt … telo so mu razbili s kamenjem … bedno, ponižujoče, surovo ... živalsko.
V Vranju je podružnična cerkev, ki mu je posvečena … Tam se zbiramo 26. decembra …
Konji, rejci, domačini, ljubitelji kuhanega vina, Štefanovi občudovalci, verniki … vsak nekam spada … Nihče ne ve od kdaj je že to … menda od pamtiveka, če ne že od prej … davno pred dnevom samostojnosti in enotnosti.
Najprej je blagoslov živali in potem sveta maša.
Vranje je vas tik ob vznožju Zabukovškega hriba. Lepo, blago gričevnato in zaokroženo skledasto območje travnikov, vinogradov in gozdov … nad njim pa nekaj res posebnega. Ajdovski gradec. Legendarna antična zgodnje krščanska naselbina. Že v sedmem stoletju sta bili gor dve cerkvici in naselbina … verjetno tistih, ki so se morali umikati pred nekakšnimi poganskimi barabami. Najbrž Slovani …
Ostali so samo temelji, sicer pa lepo urejeno in vzdrževano. Zadnjič so uredili še potko.
Bolj primernega svetnika od Štefana bi težko pripisali Vranju pod Ajdovskim gradcem … ponosnemu in zvestemu do konca … odločnemu a vendar tako blagemu …
"Gospod, ne prištevaj jim tega greha!" (Apd 7,60b)