Smrečica …

Nordijska … sliši se nekako pogansko, vikinško … ampak je lepa. Malo bolj košata po eni strani ... pristranska, torej ravno prava za v kot.
Jaz sem sicer bolj za naše ... hčere slovenskih logov … pa jih tu nihče ne prodaja, menda pri teh tudi iglice dlje ostanejo gor … če ni kakšna genetika vmes?
V resnici sem imel umetno že prej na vozičku … made in China, jasno … so bile tudi lepe, celo cenejše, par let držijo, pa iglice ne padajo … čudežno je bila še ženi všeč … pol sta pa poba protestirala "Kakšen božič pa bo to, z umetno smreko … kok lahko sam pomisliš kaj takega?" Baaa … meni se ni zdelo nič tako groznega … umetna smreka, vrlo važno … sam da je. Kot da je Božič odvisen samo od smreke … smreke sploh ni nikjer v Svetem pismu, tam so figovci, oljke, pa ricinov grm … smreke gotovo ni. Pravoslavni imajo hrast če se ne motim, pa imajo isto Sveto pismo … Ja, kaj je pa več vredno, tisto kar raste v nekih nasadih v Avstriji ali to kar naredijo živi ljudje … Božič je praznik rojstva našega Gospoda, torej Boga v človeški podobi … in kaj je bolj človeško? Les s plantaže ali izdelek delavskih rok? Jezus je bil delavski otrok …torej kaj? Še celo sami bi si morali narediti nekakšno drevesce če bi nam to kaj pomenilo, ne pa da samo okrasimo stanovanje?
Jasno … moji argumenti so bili klavrno pohojeni, pa še eni so takoj čudno gledali … razplet je pričakovan …v dnevni imamo torej nordijsko lepotico namesto kitajske delavske deklice. No, je pa res eno lepo drevesce …
Ja ... bo kdo rekel, kaj pa vsebina …? In še prav bo imel.
A na vsebino praznika pa kar pozabimo? Ne ... ne pozabimo … samo nekako časa nam zmanjkuje zanjo … Pa bi si ga skoraj morali vzeti.
Nosečnici ne sme zmanjkati časa za otroka, ki ga pričakuje … vse mora prej pripraviti … posteljico, odejico, oblačilca … vse opere, zlika, pripravi v omaro … in čaka. Prisluškuje svojemu telesu, se pogovarja samo o tem kako bo … vsak dan ponovno preveri, če je vse pripravljeno … zaupa, da jo je strah … se pusti miriti … pričakuje. In potem se začne … odteče voda, popadki … gremo, če ni že tam … Potem pa priprave, halje, vrečke na čevlje, zelene stene … in … hudo, čedalje hujše … ko je grozno je šele na polovici … Nekako vendar gre … potem si ganjen, po svoje šokiran … ne pričakuješ, da je lahko tako hudo … Ampak uspe … hvala Bogu in porodničarjem.
V jaslicah je to že vse mimo ... idila ... blagi Marijin obraz in Jožefova skrbna brada …pastirčki in ovčice … pa detece … takšno, kot pri pol leta …
V resnici je drugače … še sedaj, kaj šele v tistih časih … V resnici je to še vedno boj za življenje, tudi danes, kljub vsej tehniki. Kako je bilo takrat, si še predstavljati ne upam.
Človeka ni lahko spraviti na svet, rodi se v trpljenju … tudi naš Gospod se je tako rodil. In še v hujšem trpljenju je umrl. In vendar ponovno oživel.
Krščanska vera je vera upanja, da se iz trpljenja vedno rojeva novo življenje … in Božič je praznik novega življenja … praznik novega rojstva … Bog prihaja med nas … veselimo se ga … odprimo mu srca in zaželimo dobrodošlico …