sobota, 20. december 2008

McHrana

Recimo, da nas tujec, ki bi se slučajno znašel na tem planetu vpraša, kaj je spodbudilo človeka, da je naredil tako velik razvojni korak in v "borih" dveh milijonih let obvladal svet.
Kaj bi mu odgovorili?
Ja hrana ... jasno, kaj pa drugega. Stalno iskanje možnosti za prehranjenje ob čim manjšem naporu in tveganju. Eksistencialna ekonomija ... kako prehraniti otroke in sebe s kar najmanj dela?
In iz tega izhaja vse ostalo ... socialni, družbeni in gospodarski odnosi ... Ljudje so morali biti povezani, če so hoteli biti uspešni v boju z naravo in drugimi, ki so ravno tako hoteli preživeti s čim manj truda, morali so urediti medgeneracijske odnose in družbeno delitev dobrin, razmejiti lovišča, polja in ostale vire, zgraditi družbeno nadgradnjo za zagotavljanje stabilnosti razmerij in varnosti menjave ter pravičnosti delitve dobrin, budno spremljati dogajanja v okolju, izdelati številna orodja in pridobiti spretnosti s katerimi je bilo pomembne vplivne dejavnike možno napovedati in obvladati.
Skratka, da svet funkcionira, tako kot pač funkcionira, ga je bilo treba zgraditi in usposobiti ...
In vse to zato da jemo ...
Hrana je torej osnovni element v zgodbi o razvoju civilizacije. Kultura prehranjevanja, pridelave, predelave, shranjevanja, prodaje in delitve hrane ter ne nazadnje tudi hvaležnosti zanjo, je temelj družbeno-ekonomskih ureditev v vseh obdobjih.
Če verjamemo navedenemu, potem so nam bolj razumljive tudi vse ritualije in poimenovanja, ki jih je človek izumil v povezavi s prehranjevanjem ... slavnostna kosila in večerje, delovni zajtrki, kanapejčki, zakuske, prigrizki, malice, napitnice, slow food ... ven na pico, pa na kremšnito, pa na hambija, happy meal ... kebab, burek, roštilj... kitajska, mehiška, italijanska kuhinja ... steak house, čevapđinica ... vegi krožnik, fish picnic, nedeljsko kosilo, ruski bife, koline ... salamijada, poticarijada, golažijada, bogračijada ... ljubi kruhek, kekec pašteta, špeh pa čebula ... čips, smoki, palčke ... že meni se ne konča, pa sem s kmetov, kaj šele komu, ki je iz sveta ...
In kam mi danes vso to etno-socio-zgodovinsko pestrost parkiramo ...?
Občutek imam, da nekam za vogal ... nekam na mejna, javno-zasebna področja ... tja, kjer se predolgo ni zadrževati, kjer skušamo nekako hitro opraviti in oditi vsaksebi ...
Zdi se mi, da se v hrani vse manj uživa ... da se vse bolj je, zato ker je pač treba ... da hočemo s hrano nekako hitro opraviti ... prehitro. Povprečno prehranjevanje je nekako nečastno, nespoštljivo ... nevredno ... in to danes, ko sta ponudba in možnosti verjetno večje kot kdajkoli prej.
Stari so znali drugače jesti ... znali so se gostiti ... uživati v hrani in druženju ... Kdo se danes še gosti? Kdo še med kosilom govori o hrani? Kdo razlikuje pet vrst krompirja, deset vrst rib in dvajset vrst vina?
Ljudje so se znali vsesti za mizo samo zaradi hrane in družbe ... poskušali, uživali, opazovali, spoznavali okuse in drug drugega ...
Nekdo mi je nekoč rekel "Počasi jejmo, da bomo dlje živeli ..."
Škoda je prehitro in površno jesti ... pa tudi piti, ne da bi vedeli kaj je v kozarcu ...
Vsak grižljaj hrane ima svojo zgodbo, ki jo sestavljata narava in človek ... vsak požirek pijače je lahko srečanje zgodovine in sedanjosti ... zgodovina prispeva znanje in trud, sedanjost pa užitek in tek ... vsak obrok je lahko zadnji, naj bo tudi temu primerno slovesno zaužit ...
Lahko jemo skromno in malo ... pa vendar se zavedajmo, da je tudi to tisto, kar nas je povezalo nekoč in nas še vedno ... tisti ostanek naše prave narave, ki se ne more tako hitro spremeniti ...
Zakaj bi se ga sramovali? Nič nismo drugačni od tistih, ki so nas učili jesti ...
video

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)