... razumeti, zakaj so reči tako čudno zakomplicirane. Zakaj vsi vedno ne razmišljajo na način, kako bi se težave dalo poenostaviti in rešiti, ne pa še bolj zaplesti? Zakaj vsi ne skušajo poiskati v okvirih tega kar je, možnost za znosno življenje, delo, zadovoljstvo ... ne pa težiti drugim, da ni dobro ... pa ne migniti s prstom, da bi bilo kaj boljše ...
Generalno gledano obstojata na svetu dva principa ... ne morda jin in jang, temveč reševanje in oteževanje ... in to okoliščin, ki so v bistvu enake. Razlika je le v tem, da nekateri skušajo stanje popraviti, omiliti ali če že ne gre drugače, se nekako sprijazniti s tem kar je, drugi pa težiti in valiti krivdo na druge.
Reševalci so gensko podvrženi urejanju zadev, reševanju, saniranju, tolaženju, pomirjanju ... tudi oteževalcev, skratka pozitivnemu napredku ...
Oteževalci pa čakajo ... dokler ni, stokajo "Zakaj še ni...?" ... ko pa končno je, je gotovo nekaj narobe in je zato seveda vse narobe ... In ko je enkrat vse narobe se spet da težiti ... "Saj smo že prej povedali, da bo vse narobe."
Pa včasih ni nič narobe ... morda je treba le nekako kapirati, da čistih situacij v življenju ni, da tudi samo od sebe nič ni in zlasti ne bo nič, če bodo vsi samo jamrali, kako je hudo narobe, ker ni in verjetno nikoli ne bo ...
Ne vem ... včasih imam občutek, da se nekdo preprosto želi valjati v nezadovoljstvu, kritizerstvu, jamrarijah ... da ne sme pokazati zadovoljstva nad čimerkoli ... da ne bi bil zdrav, če ne bi bil nekaj bolan. Včasih je tako kot ... da je greh nekoga iskreno pohvaliti, da je nekaj dobro naredil, da se je potrudil ... ne sme se reči priden si, trudiš se ...
Vedno je dovoljena hinavščina ... "da gospod ..., prav imate gospod ..., tako je kot je rekel gospod ...", z iskrenostjo je treba biti pa zelo previden, varčen ... o nezaželenih učinkih se posvetujte ...
Kaj pa vem ... če sploh še kaj vem?
Mogoče sem samo preveč nezadovoljen z nezadovoljneži ... zdi se mi sumljivo ... bom raje kar nehal ...
Negativna nastrojenost, črnogledost, pesimizem...Res je, takšni smo! Na žalost nam gresta kritika in jamranje res veliko lažje z jezika, kot pa pohvala...Resnično se premalokrat spomnimo in zavedamo, kako se dobro počutimo, če nas kdo od srca pohvali.To žal velikokrat nehote,prakticiramo na otrocih, ki so še posebno željni naših pohval in pozitivne naravnanosti....Pohvale namreč znajo narediti prave čudeže; žena, ki jo mož pohvali za dobro pripravljeno jed, bi verjetno najraje vsak dan skuhala isto, le da bi bila pohvaljena...Z otroci pa je prav tako!Drobne pohvale so veliko več vredne kot marsikaj drugega, vendar se tega premalokrat zavedamo....Glede hinavščine pa tako: tudi Adi Smolar je v eni izmed svojih zadnjih uspešnic povedal, da je brez dlake na jeziku težko živeti....
OdgovoriIzbriši