četrtek, 04. december 2008

Zgodbice, ki ...

Skozi goste strehe deževnega gozda je prodiralo le malo zelenkaste svetlobe. Prostor pod krošnjami so napolnjevale ovijalke in skupaj z vitkimi stebli dreves dajale morebitnemu opazovalcu vtis mogočnosti in višine. Gosta podrast se je neuspešno silila proti svetlobi ter podlagala podobi gozda živo in skrivnostno osnovo.
Zrak je bil gosto poln vonja rastlin in vlage ter zveneč od oglašanja šetvilnih prebivalcev pragozda, predvsem ptic, ki so se zganjale z veje na vejo, iskale žuželk in se umikale drugim, morda bolj vsiljivim ali grozečim iskalcem.
Dva majhna ptička sta sedela na veji visoko v krošnjah vitkih dreves, tako visoko, da žuželke niso prišle blizu, prav tako pa le redko tudi druge ptice. Najboljša hrana se je pač našla le v nižjih nadstropjih gozdne katedrale, v bližini podrasti in prsti. Tam pa so se našli tudi plenilci, sovražniki majhnih ptičkov, ki so prežali na preveč pogumne ali neprevidne. Ptička sta to vedela in sta se bala spustiti v globino. Bila sta še mlada, zvalila sta se letos in to je bila njuna prva samostojna odprava, namenjena kajpak iskanju hrane. Dosedaj sta to skrb imela oče in mati, zdaj je pa že drugi dan, ko ju ni bilo več v gnezdu. Kar odšla sta in pustila otroka sama.
Obema je že hudo krulilo v želodčkih. Na nič drugega nista mogla več pomisliti, kot samo na to, kje bi dobila kaj za v kljunčke. Sem gor ni prišlo nič. Roji mušic so bili globoko spodaj, prav tako črvički in ostale žuželke, ki sta jih dosedaj zanju lovila starša. Treba se bo odločiti. Nič se jima ni ljubilo ščebetati drug z drugim, tako kot ponavadi. Zadeva je postala resna.
Pa reče prvi: »Ali greš ti naprej?« Drugi odvrne: »Pojdi raje ti.« In tako naprej: »Ti pojdi.« »Ne ti pojdi.«
Potem pa le: »Skupaj greva, na tri, štiri, … no … tri, štiri.«
In sta se pognala, prvi trenutek kar padla v globino, potem pa zaprhutala … se oprijela zraka … zakrožila in se začela zabavati. Za trenutek sta celo pozabila na lakoto. Prekopicevala sta se, glasno čvrlikala, se lovila med debli in ovijalkami, divje vijugala med žarki, ki so prebadali prostor.
Iz majhnih srčkov je izginila vsa tesnoba, preplavilo ju je čisto veselje nad lastnim pogumom, novim svobodnim svetom v katerega sta vstopila, nad prostostjo s katero sta zadihala. Ponosna in srečna sta bila zaradi svoje odločitve, postala sta pogumna in spretna.
In seveda … razigrano sta se zapodila med mušice, lovila žuželke po listih in iskala črvičke med podrastjo … dokler niso bili njuni želodčki polni.
Sama sta zmogla … in uspelo jima je …

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)