Učenci so se silno užalostili in so mu začeli drug za drugim govoriti: »Saj nisem jaz, Gospod?« (Mt 26,22) Tudi v dobroti in povsem poštenih namenih, velikokrat ostanemo majhni. Majceni. Skoraj pritlehni, moralni drobižeki. Večni reševalčki samega sebe.
Ko se pojavi težava, se najprej ozremo, če bi se lahko pojavili kje drugje. Kako bi se izvlekli ven, da nas ne bi bilo zraven. Saj ni toliko važno kaj je narobe, samo, da se mene to ne tiče ...
Jezus je povedal, da ga bo eden izmed njih izdal. Ne morem razumeti odgovor učencev drugače, kot navadno strahopetnost. Zakaj nihče ni vstane in reče: "Gospod, tukaj razčistimo s to rečjo. Ukrenimo nekaj! Povej koga sumiš in takoj pojdimo drugam, če si v nevarnosti."
Ne. Vsi se začno spogledovati, nerodno presedati in opravičevati samega sebe.
Pač človeško. In tako je kajpak še vedno.
"Ja ... saj jaz bi nekaj lahko povrdal, ampak to ni moj problem. Saj že dolgo vem, da je to in to narobe, ampak jaz se v to ne bom spuščal. Kaj me briga, saj se me ne tiče ... samo, da jaz nisem zraven."
Človečnost, ljubezen in tudi vera se kalijo v težavah, kot železo v ognju. Dokler nam ni hudega, smo zlahka pogumni, načelni in morda celo verni. Ko pa našega Gospoda zgrabijo in vlečejo na morišče, ko prihaja stiska, ki ji ni videti izhoda, se začnemo topiti kot sneg. Kopnimo, lezemo skupaj in odtekamo.
V lužice.
Majhne, blatne in smrdljive.
Potem se čisto malo vidimo ven.
Samo za firbec.
Da ne zamudimo predstave ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar