Šadráh, Mešáh in Abéd Negó so kralju Nebukadnezarju odgovorili in rekli:"Ne zdi se nam potrebno, da bi se tebi zaradi tega opravičevali." (Dan 3,16)
Nekateri so se vedno trudili vero postaviti na "pravo" mesto.
Tako so najprej seveda kar same sebe razglašati za bogove. Potem, ko to ni več vžgalo, so vero razglasili za državno zadevo in se oklicali za najvišje razsodnike v teh vprašanjih. Ko tudi to ni več funkcioniralo, so veri pokazali vrata ter jo razglasili za nepotrebno in škodljivo navlako.
Potem so jo celo preganjali in za bogove razglašali neke diktatorje, politike in celo ves "delavski razred".
Kaj pa zdaj?
Ja, zdaj se ji očita omejevanje svobode, sodelovanje z sovražnikom, pohlep in perverznost.
Skratka, vedno nekaj.
Vera in verujoči so v očeh oblastnikov in tistih, ki bi to radi bili, šteti za naravni pojav, surovino, ki jo je potrebno skušati izkoristiti za prestižna vprašanja. Če to ne uspe, potem gre pač za plevel in v peč z njim. Tudi dobesedno, če je treba.
Problem je drugje. V nerazumevanju.
Jaz oblast razumem kot nekaj, kar me omejuje in se mi vsiljuje. Vere pa ne razumem kot omejitev ali diktat. Sploh ne. Nasprotno.
Zame je vera polje svobode, ki mi daje možnosti proste izbire.
Ker verjamem v Boga, mi pač ni treba verjeti nikomur drugemu.
Ker vse dolgujem Gospodu, se mi, razen njemu, nikomur ni potrebno zahvaljevati ali počutiti dolžnega.
Ker sem izbral njega, mi ni potrebno iskati nikogar drugega.
Ne razumem, zakaj so nekateri potem užaljeni. Tako pač je.
Vse je v njem kar mi je pomembno. Kar ni, ga ni vredno ... in tudi mene ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar