"Pridite, pravdajmo se, govori Gospod." (Iz 1,18a)Bistvo posta je skesana vrnitev h Gospodu.
Vrnitev … od kod pa pravzaprav? Saj se v kozmičnem smislu, ki je verjetno edini vreden boga, sploh ne premikam. Nikamor.
Ostajam pika znotraj pike. Prahec na prahcu.
Kar so odmiki, so odmiki duha. Stranpoti zavedanja in interpretacije. Vse je noter. Vse je tukaj.
Postni premiki se morajo dogoditi torej v meni.
Telo ostane. Hvaležnim svojcem, komu pa drugemu? Kam naj grem torej?
Vprašanje kot pri Petru: "Gospod, h komu naj gremo?"
In Gospod nas vabi. Na pravdo.
Izziva nas naj povemo kar imamo za povedati. Sedaj je tisti čas. Čas za izjasnitev.
Zakaj bi se umikali resnici? Kar je, pač je.
Saj mu ne moremo priznati nič novega. On itak vidi vsa srca.
Morda mi sami ne vidimo niti svojega.
Lahko da je ravno to tisto.
Pogledati v svoje srce. Vsaj enkrat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar