Če ne opravljam del svojega Očeta, mi ne verjemite; če pa jih opravljam, verjemite delom, če že ne verjamete meni, da boste spoznali in spoznavali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.« (Jn 10,37-38)Resnica postane to šele takrat, ko ji začnemo verjeti. Prej je vse drugo: trditev, predpostavka, ideja, ... Iskanju resnice, vsaj na načelni ravni, posvečamo veliko truda. Včasih kar nesorazmerno.
Pravni sistem, na primer, ni nič drugega kot formalizirano iskanje resnice. Vsak, kdor vstopi vanj postane na nek način iskalec. Neke svoje resnice, ki naj bi mu, kajpada koristila.
Človeška resnica naj bi bila tisto, kar je dovolj prepričljivo, da ljudi nagovori in jih prepriča da nek vzorec razmišljanja prevzamejo za svojega. Iskalec resnice se ne sprašuje o tem, če je nekaj tudi prav ali koristno. Zanima ga, kaj je res. Čemu bo verjel?
In tu je razlika med "človeško" in Božjo resnico. Človeška resnica je resnica pričakovanj, odnosov, lastnega videnja in sestavljanja pogleda na svet. Ta svet.
S človeško resnico živimo in si jo pač želimo prilagajati. Hote ali nehote. Če nam kaj ni po volji ... ah, saj to mogoče sploh ni res. Poglej drugam ...
Božja resnica je resnica dobrega namena. Resnica nekega drugega sveta.
Tu ni dvoma. Kar ni dobro ali koristno, pač ni od Boga. Tudi resnica. Če se kdo čuti opeharjenega, se sklicuje na dejstva in navidez izkazano resnico. Človek razmišlja človeško. Do resnice mu morda manjka samo delček ... odpuščanja, dobrega namena, ljubezni ... Boga se ne da najti v podobah, ki jih vidimo s svojimi očmi, skrit je v namenu. Dobrem namenu. Vsebini in smislu del.
Če hočeš videti končno resnico, moraš zatisniti oči in, ko jih odpreš, najprej pogledati znamenje Njegove resnice ... Gospoda na križu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar