"Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2 Kor 5,17)Kaj pa je sploh lahko še novega? Pravzaprav nič, vsaj navidez ... Že zelo dolgo smo sami, človeštvo pa, jasno še veliko dlje, ujeti v življenjsko rutino, obdobja odraščanja in odmiranja generacij, poljedelskih ciklov, časov vojne in miru, blagostanja, pomanjkanja ...
Težko je govoriti o čem novem, o nečem, kar bi predrugačilo to podobo, vrtiljak že videnega. More preteklosti in tesnobe prihodnosti.
Tako je bilo tudi v Gospodovem času in že dolgo prej. Prav tako so govorili pred njim in za njim: "To smo že videli in slišali, nič novega ..."
In to je ta past. Hudičev labirint, v katerega so se zlahka ujeli, takrat oni in zdaj tudi mi.
Zahtevamo in pričakujemo znamenje. Nekaj, kar nas bo vrglo iz kavčev in foteljev ter spravilo v pogon. Ne razumemo, da so nam znamenja že zdavnaj dana. Položena med nas. Potrebno jih je zbrati, doumeti in ravnati po njih. Mi pa še vedno, kot da nič ne vidimo, ne slišimo, ne razumemo ... kaj pa je, zeeeh, ... ja, saj nič ne vidim ... Otopelost od vsega. Ne ločimo več bistva in vsebine od nepotrebne krame s katero se zasipljemo. Čas in energijo posvečamo malenkostim, trenutnim vzgibom in navdušenjem, muham in mušicam, kapljicam rose ... ne vidimo pa reke, ki nas obteka ...
Verjetno ne bi poslušali in razumeli tudi če bi kdo med nami, ta trenutek, vstal od mrtvih.
Pa, saj menda nekdo je. Kdo že ...?
Ni komentarjev:
Objavite komentar