ponedeljek, 08. marec 2010

Zravnajte Gospodovo pot #16

Mar nista damaščanski reki Abána in Parpár boljši kot vse izraelske vode? Ali se ne bi mogel v njiju umiti in se tako očistiti?« Obrnil se je in razburjen odšel. (2 Kr 5, 12)

Gospod le redko deluje tako, kot se nam zdi prav. Če bi bilo po naše, bi bilo …boljše, slabše … kdo bi vedel?
Globoko v sebi smo prepričani, da je ravno naša želja, potreba ali zamisel tista prava in čutimo se lahko celo ogoljufane, če ni po naše. Kriv je seveda Bog sam, ker pač pravočasno ne izpolni naših želja.
Bolj kot svojeglavega Boga bi verjetno potrebovali Aladinovo čarobno svetilko. Nekoga, ki bi mu ukazali naj naredi čudež in bi ga brez ugovorov tudi naredil.
Kako bi bilo, če pa bi nam nekdo, recimo Bog, podelil pravico do enega čudeža? Samo enega.
Za kaj bi ga porabili? Za ozdravljenje, sebe ali drugih? Za bogastvo? Ljubezen? Morda še eno življenje, seveda brez čudeža?
Kdaj bi ga izkoristili? V mladosti, srednjih letih, pred smrtjo …
Res težka, skoraj brezupna odločitev. Zelo bi bili obremenjeni z njo.
Pa vendar, prav to vsi hočejo od Boga. Čudež – nekaj protinaravnega, odpustek od zakonov, ki jih je nekoč postavil. Samo za nas, samo malo, drobna izjemica … ozdravitev, oživitev, maščevanje, zakladek …
Tako zelo človeško.
Pa saj že imamo en čudež – življenje samo.
Ali ni dovolj? Ali je res kar tako, samo po sebi umevno?
Prepričani smo, da bi moralo miniti gladko, brez zapletov, trpljenja … pa nikoli, nikjer in pri nikomur ne.
Ne vem zakaj je tako, vendar gotovo ni brez smisla.
Vem pa, da nam Bog nam ne naloži ničesar, ne da bi nam dal tudi moči za to.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)