Odhaja, odhaja z jokom, ko nosi seme za setev;
prihaja, prihaja z vriskanjem, ko nosi svoje snope. (Ps 126,6)
Če odideš vzameš sebe. Kar daješ ali kar si. Dokler si tam, je tvoj prostor zaseden.
Energije, ki ji oddajaš ali sprejemaš pač tečejo.
Ko te ni, zmanjkaš. Prekineš tok.
In obratno. Kadar greš, zmanjka tebi.
Včasih se ne da drugače. Potrebno je. Žal.
Naš prostor je v jamicah. Lokalnih minimumih. Tam, kjer se umirimo. Iznihamo.
Za preskoke rabimo energijo. Zato, da nas izbije iz ležišč. Nekaj nas namreč mora pognati.
Ali pa tudi ne?
Potem tavamo. Kakor kdo.
Nove lege so običajno slabše. Nesigurne.
Lepše je prihajati.
Ko se vračaš, sprejemaš energije. Se priklapljaš nazaj.
Pridobivaš potencial, ker se ti duša umirja. Pluje v znane vode.
Vsi se nekam vračamo.
Včasih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar