četrtek, 01. april 2010

Zravnajte Gospodovo pot #38

Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« (Jn 13,7)

Kdaj pa bo to? Kaj kmalu, pozno ali prepozno?
Kaj vse se mora še zgoditi ali dopolniti, preden dojamem smisel in poslanstvo služenja?
Je dovolj, da se samo globoko priklonim vsemu in vsem, ali pa se moram povsem razstaviti in spet sestaviti nazaj?
Samo eno umivanje gotovo še ni dovolj. Samo ena večerja s prijatelji, tudi ne.
Služenje je slovo od nekega načina razmišljanja. Zmaga v nekoliko dolgočasnem, a vseeno ogorčenem in nenenakem boju s samim sabo. Skoraj vedno zmaguje nekdo drug, čeprav sem v premoči.
Če se odločim služiti, brezplačno podarim del pravic. In to tistih za katere sem prepričan, da so mi neodtuljive. Samo po sebi umevne. Prava fevdalna upravičenja.
Pa morda le ni tako.
Ali imam recimo, pravico pričakovati, da me bodo upoštevali, me imeli za enakopravnega, vprašali za mnenje, se zanimali za moje počutje ali zdravje ... če tega sam ne kažem drugim?
Verjetno ne.
Kaj pa če vse to počnem, pa kljub temu ne doživim tega? To se pravi trud, ki ga prezrejo in dobrota, ki je nihče ne potrebuje, ker so že vsi prenažrti vsega.
Takrat se začne služenje.
Služiš tam, kjer te ne opazijo. Kjer mislijo, da so sami sebi dovolj.
Služiš takrat, ko te ne poslušajo in ne vedo, da razumeš besedici "prosim" in "hvala".
Služiš tako, da delaš, kar je dobro za druge in ne sprašuješ, kakšne pravice imaš ...
Služiš, ko tebe ni več tam noter. V sebi. Ostal je le sluga.
Takrat si verjetno v Bogu ... Takrat si res največji.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)