Neznosna lahkost obljub je nekaj tako osebnega kot prstni odtisi. Vsi jih imajo, pa dva ne enakih.
Tako zlahka se zarečemo. V eni sapi naredimo mogočne, življenjske sklepe, ki jih že naslednje jutro splakujemo skupaj z ostalim.
Obljuba je let ptice nad pokrajino. Lahno, hitro in gladko. Gre kar samo. Izpolnitev obljube pa je peš hoja skozi trnje in skalovje, čez hudourne useke in prepadne višave iste dežele. Enaka pot, a vendar nekaj čisto drugega.
Enkrat gre samo misel in beseda, drugič dejanje in kar sodi zraven - čas, odrekanje, trud ...
Če česa ne manjka na svetu, potem prav gotovo ne manjka prelomljenih obljub. Kolikokrat smo že sami sebi kaj obljubili ali morda celo Bogu, pa se ni izšlo?
Gospod je dobro vedel kaj lahko pričakuje od Petra. Vedel je, da bo popustil pritiskom in skušnjavam, pa vendar ga ni obsojal ali se jezil nad njim.
V Gospodu so človeška srca kot odprte knjige.
Ne bo presenečen nad nami, kakorkoli že bo ... ne bomo ga razočarali ...
Vsaj ne toliko, kot sebe ....
Tega smo pa že vajeni. Ali ne ...?
Ni komentarjev:
Objavite komentar