Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,38)O človeku se da veliko povedati. Kateremkoli.
Včasih še preveč.
Nekateri so o drugih sposobni govoriti ure. O sebi, v glavnem ne.
O pomembnih ljudeh so napisane knjige in posneti filmi. Njihova dejanja in življenja se študirajo, o njih se razpravlja. Dajejo jih za zgled ali pa opomin.
Kaj pa je res pomembno?
Mogoče bi ljudi lahko delili na dve veliki skupini. V eni bi bili tisti, ki delajo in živijo tako kot govorijo, v drugi pa tisti, ki niso tako dosledni. Ne vem zakaj. Mogoče tega ne zmorejo ali pa nočejo. Kam torej kdo sodi?
Ne vem. Še zase ne.
Marija pa pove vse v enem stavku. Dve lastnosti, dva opisa, ki popolnoma določata njeno življenje. Njen smisel je znan. Tu ni dvoma.
Ona je Gospodova služabnica in mu popolnoma zaupa.
Pozor. Služabnica in ne morda sužnja. Razlika je velika. Služabniku se zaupa, se mu kaj naroči in pričakuje, da bo to naredil. Sužnjem se ne zaupa. Sužnji so ujetniki. Delajo zgolj zato, da se izognejo kazni. Sužnje ima hudič. Bog ima služabnike.
Služabnika se obvladuje z besedo, sužnja s silo.
Zgoditi se po besedi, pomeni ubogati in sprejeti svojo vlogo.
To so besede velikega notranjega miru in še večje moči. Obvladanega duha.
Kaj takšnega lahko rečejo tisti, ki se imajo pod kontrolo.
Sprejeti Božjo voljo pomeni poznati svoje mesto in ne bežati pred odgovornostjo ali težavami.
Ko pričakovanja postanejo vera, takrat duh prestopi v resničnost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar