Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Pripoveduj o njih svojim sinovom in sinovom svojih sinov! (5 Mz 4,9)Znanja, dojemanja in tudi vera so izročila, ki se pretakajo med generacijami in živijo v resničnosti tega trenutka. Tolmun v katerem so se navidez umirila, je naš čas. Naša priložnost in Božja milost. Vanjo so pritekla iz prejšnjih, ravno tako prosto odtekajo v naslednje. Ostati ne morejo: tako, kot mi ne. Tu so zato, da naredijo svoje, da odložijo nekaj peska, ki so ga izbrusile iz gore in odnesejo naše presežke. Telesne in navidezne.
Sami postanemo del izročila; primešamo le nekaj svojega. Bogu ne moremo dati nič, kar ne bi bilo že zdavnaj njegovo. Ostajamo v njem. Prej in potem.
Izročilo lahko obogatimo le z našim življenjem. Sedanjim. Zgolj tako, kot smo mi obogatili naše starše in kot nas bogatijo naši otroci. Zahtevajo vlaganja in dajejo sebe.
Kako jih razumemo je odvisno od nas.
Pričakovanja so naša last.
Bog nima z njimi nič …
Ni komentarjev:
Objavite komentar