Če ga pustimo kar tako, bodo vsi verovali vanj. Prišli bodo Rimljani in nam vzeli sveti kraj in narod. (Jn 11,48)Osnova vere v Boga, pa naj bo dana preprostemu ali zahtevnemu človeku, je enaka. Zaupanje.
Če Bogu ne zaupaš, potem pač ne veruješ. Brez tega se ne da. Zakaj bi se zahvaljeval, zakaj bi prosil, se priporočal ... če ne zaupam? Če ne zaupam v Božje varstvo in načrte, ki jih ima z mano in z mojo družino, mojim narodom ali nenazadnje, z mojo Cerkvijo, potem Boga ne potrebujem. Ker pač zaupam v nekaj drugega. Ali pa v nič. Nikomur in ničemur. Morda še sebi ne ...
In tako je bilo s farizeji v Gospodovem času, pa tudi pozneje, do današnjih dni.
Pomanjkanje vere je bilo in je pomanjkanje zaupanja. Takrat so bili menda zelo natančni pri izpolnjevanju Božjih zapovedi, zaupali pa vseeno niso. Če bi, bi Jezusa pustili lepo pri miru. Odločili so se, da je potrebno braniti Boga, kot, da se Bog ne zmore braniti sam. Smešno.
Če se splača kaj braniti, se splača braniti vero, torej zaupanje v Boga. To je tisti pravi zaklad, ki nam ga posreduje Bog s pomočjo Cerkve. Obramba zaklada vere je obramba lastne celovitosti. Lastne moči.
Vera je milost, ki osmišlja in dopolnjuje naša življenja. Če jo imamo jo imamo v srcu.
Zgubimo jo lahko le zaradi sebe, ne zaradi drugih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar