"On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹" (Lk 15,31-32)Uspešnost ali neuspešnost nekega življenja je odvisna od marsičesa. Vsekakor je različna in spremenljiva, vsaj toliko kot sodbe o njej.
Kar je za nekoga nesmisel je lahko drugemu življenjski cilj. Kar je v nekem obdobju zapravljanje časa je v drugem morda nostalgija. Kar je meni zadoščenje in zadovoljstvo, je nekomu zgolj nepotrebna in smešna navada.
Tako pač je in je vedno bilo. Nič posebej dobrega in nič posebej slabega.
Ostane pa nekaj odličnega, in to je sprejemanje. Tudi če sodiš ali si sojen, pa moraš vseeno sprejemati in tako boš tudi sprejet.
In to je bistveno. Sprejemati druge in sebe.
Božje kraljestvo med ljudmi je lahko le prostor sprejetosti. Gradimo ga vsi. Vedno.
Tudi v Gospodovi hiši je neskončno bivališč.
Dovolj prostora za vse, ki imajo odprta srca za sprejemanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar