Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« (Mr 12,32-33)Kaj je pravzaprav vera? Tisti, ki nočejo imeti nič z njo, pravijo, da gre za sistem idej, zapovedi in omejitev, s sklicevanjem na Boga. Drugi, vsaj navidez strpnejši, menijo, da Verni ljudje verjamejo, da obstaja nekaj posebnega, kar daje njihovemu življenju vsebino in smisel. Cerkveno učiteljstvo uči, da verovati pomeni pripadati Bogu samemu, zanesti se nanj in pritrditi resnicam, ki jih je on razodel, kajti Bog je resnica sama.
Kaj pa Jezus? Jezus nam preprosto govori o odnosih. Zanj sta pomembna le dva. Prvi je odnos do Boga, torej do našega bistva, torej do tega kar smo in drugi do bližnjega, torej do sveta, katerega del smo. Jezus se ne ukvarja z definicijami. Zlahka shaja brez njih. Zanj je vera življenje, ki se kaže na dva načina. Kakšni smo do naše prave vsebine, Božjega načrta v nas in kakšni smo do tega, kar nas obkroža. Tu ni nobenega razkoraka ali delitve na sveto in posvetno. Vse kar je je znotraj tega in niti ni ločeno, razlikuje se le skozi človeško dioptrijo. Pa ne bi bilo treba. Svetova nista dva. Je le eden. Če ga mi vidimo kot dvojnost, ki je ne znamo poenotiti, potem to pač ni lastnost sveta ampak zgolj našega lastnega kompliciranja.
Želimo ločevati, da bi lažje obvladali. Pa se ne da.
Živega organizma ne smeš razdeliti, da bi ga razumel. Moraš ga čuvati, skrbeti zanj in ga imeti rad - živega. Razumeš ga lahko samo dokler živi. Razdeljen je nesmiseln. Ničvreden.
Kako da ne razumete?
Vse je ja tako preprosto ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar