Piro-koktejl Radetzky z rahlim dodatkom snega

"Najdaljša noč v letu", to seveda ni. Noči so lahko tudi veliko daljše. Če že ne daljše, pa vsaj dolgočasnejše. Kdor še ne verjame … naj potrpi. Doživel jih bo.
Prazniki ali bolje dogajanja, ki jih spremljajo, vsebujejo nek paradoks, samonasprotje … zanikanje tistega kar dejansko so.
Brez skrbi, s prazniki je seveda vse v najlepšem redu in veseli smo jih. Nekateri zaradi prostih dni, drugi zaradi prijetnega vzdušja. V zelo bližnjem sorodstvu imam celo osebe, ki jim božično - novoletni zaključek leta po gregorijanskem koledarju zaenkrat predstavlja predvsem pirotehnični spektakel. Tako pač je. Razumljivo, da poleg splošne, nevtralne, skupne … vsak išče še neko svojo, praznično vsebino … prilagojeno, torej gojeno zase.
In kaj je tu lahko paradoksalnega?
Paradoksalna se mi zdi navajenost, rutiniranost ali ukalupljenost prazničnih dogajanj … jedilnikov, silvestrovanj, ognjemetov … tudi voščil. V bistvu me nič ne moti in vesel sem jih. Zdi pa se da glagolnik "praznovanje" pravzaprav zahteva nekaj posebnega, izrednega … pričakoval bi nekaj kar odstopa od znanih navad. Praznovanje bi moralo biti nekaj kar nas iztrga iz ciklov brahmaističnega ponavljanja dogodkov, vzorcev in doživetij, pa čeprav prihajajo nazaj s celoletnim obratom.
Tovrstna pričakovanja so seveda pričakovano prevelika. Realne medčloveške, naravne in gmotne razmere gotovo zahtevajo svoje in rezultirajo nekaj kar je pretežno že predvideno, znano … prepoznano. Zanimivo pa, da kljub vsemu vsi akterji še vedno dopuščajo in morda celo zahtevajo nek redni odmerek sprememb, ki pa nikakor ne sme biti predoziran. V nasprotnem se zbudi nezadovoljstvo, nasprotovanje … "d'nar nazaj" efekt. Gramatura prave mere je seveda lekarniška in odvisna tudi od številnih drugih vplivov.
Vsi imamo pod svojim olupkom plasti, ki se jim najbolj prilegajo tradicionalni okviri, dobro znani in preizkušeni vzorci, stare in zanesljive prakse, izročila ali medgeneracijski prenos izkušenj. Postulati kolektivnega obnašanja so močnejši in veliko starejši od zakonov sodobne družbe.
In kaj smo torej mi ukrenili …?
Nič dramatičnega … jedli, pili, gledali smešnice na televiziji, malo plesali, malo zmrzovali, malo zdihovali ob lepih raketicah … pa seveda srečno, zdravo vsem voščili.
No za novost je letos poskrbel Dedek mraz, ki je v jutru prvega dne zmrznjeni sevniški grudi, po sovjetski maniri, privoščil nekaj snega, seveda predvsem namenjenega pometanju pred lastnim pragom. Nekateri neutrudni so se podali na priročne sankaške sprehode po bližnji okolici, umetniško razpoloženi pa so del prvaka med dnevi tudi letos posvetili milim melodijam iz presvitlega Dunaja.
Spet drugi, svetá manj neutrudni, so ob prazniku Marije Božje matere, morda le spoznali da je bistvo tistega kar je današnjemu človeku potrebno v iskanju, tudi prazničnih vsebin, najbrž zgoščeno v evangelijskem stavku:
"Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu." (Lk 2, 19)
Poskusimo tudi mi kdaj shraniti delčke … čeprav morda enakih radosti kot lani in podobnih želja, kot v prejšnjih letih in jih premišljevati. Kakšna znamenja neki prinašajo? Kakšne lučice nam prižigajo?
Mimogrede, ali je kdo vedel, da je bil avstrijski feldmaršal, grof Johann Josef Wenzel Radetzky von Radetz, poročen s tržiško grofico in občasno tudi živel v Tržiču?