petek, 16. januar 2009

Skidaj.si

Verjetno bi moral napisati nekaj v smislu, kako zelo so moja jutra sveža, spočita, še neomadeževana in polna megličaste mehkobe v oknih, orosenih s toplim dihom pričakovanj. Pa ne bom. Lagati se ne sme. Nima smisla, komu na čast? Pač ni tako … pri meni že ne.
Jutra so zame nekako … naporna … že sama od sebe, brez morebitnih dodatnih zadolžitev s prisilno evakuacijo ostalih družinskih članov iz cone spanja v kraljestvo bleščave luči. Jutra me nikoli niso navduševala niti očarala ali bognedaj celo navdajala z optimizmom. Z njimi sem se kvečjemu hladno in neosebno sprijaznil, včasih pa še to ne.
Morebitnim bralcem bom zaupal skrivnost. Včasih cel dan prespim. Kar potem tava naokrog je le telo, korpus, ki deluje samodejno, samoodbojno, kot žogica v fliperju. Mašina poskrbi za vse. Kamor me odbije, tja se skotalim. Neverjetno, a rezultati so običajno celo nad pričakovanji. Če deluješ po principu vztrajnosti dosežeš dostikrat več kot s premišljenimi koraki.
Jutro me vedno znova preseneti, najde nepripravljenega, skoraj šokira. Vedno se ga moram najprej nekako navaditi, priučiti, ujeti in ujahati svojo zaspano nrav ter jo prisiliti v lahen dnevni drnec.
Res da sicer pogojno, obratno sorazmerno v odvisnosti od časa dokončanja večerno-nočnih bdenj, vendar vseeno raje vstanem nekoliko prej. Samo da imam še čas za posebno jutranje obredje, vstajenski ritual, hibrid med avtosugestivnimi prijemi in brivsko-očiščevalnimi intervencami, po možnosti v kombinaciji s piratsko kopijo čajanke. In če mi vse to uspe zložiti v skopo jutranjo minutažo je še vedno komaj dovolj spodbudno za tiho in bridko slovo.
Kaj se pravzaprav dogaja znotraj suhoparnih jutranjih zagonskih postopkov?
Običajno se nekako do britja dovolim predati bolečini, žalosti zaradi soočenja z neskladjem med ideali in resničnostjo bivanja …nekakšnemu primarnemu svetobolju. Ta občutja se kot igrivi tolmunček v veceju prelijejo v sekundarni realizem, ki se pojavno izkazuje predvsem v priznavanju, upoštevanju dejstev in uresničljivih možnosti, sprijaznenju s tem kar je, če sploh kaj je? Torej … bo treba … ni druge! No, pričakovano je sklepna faza lahko le terciarni pragmatizem, nadgrajen s samožrtvovalno slo. Spoznanje, da je edino smiselno vreči lastno telo na plano in ga prestaviti tja kamor je treba ter prisiliti v družbenokoristno početje. Vsa upanja na kakšen drugačen razplet so jalova. Je pač treba.
In včeraj je bilo treba že takoj. Potrebno se je bilo precej odločiti. Zatečena situacija je zahtevala ukrepanje. Ničesar se ni dalo več spremeniti. Čas za kaj drugače je bil že izgubljen. Skušal se iskati primernega krivca, ki bi mi odgovarjal za težave ter morebitno izgubo energijeinčasa. Pa nič. Nisem ga našel. Sam sredi težav.
Ko si načet in potreben pomoči ne bo nikogar. Temu se v fiziki reče zakon gravitacije težav.
No, lahko se pohvalim, da sem le uspel premagati notranje nasprotnike. Lastno opozicijo. Hudičke, ki so mi tiho šepetali v uho "Pusti vse skupaj, saj to ni tvoj problem …naj se kdo drug muči …"
Ni bilo lahko ampak naši so zmagali. Odločitev za akcijo je bila takojšnja in tudi ročno, po okončinah pričujočega pisca, brez odlašanja izpeljana.
Torej … vzel sem lopato in odkidal sneg izpred vrat.
Lahko bi šel nazaj spat in počakal na odjugo. Naslednjič mogoče bom.

3 komentarji:

  1. A thousand of words brings you parallel worlds separated by oceans… in your loneliness
    Felipe
    http://translate.google.es/translate?u=http%3A%2F%2Ffelipe-palabrasenlibertad.blogspot.com%2F&sl=es&tl=en&hl=es&ie=UTF-8

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, jutra pač zahtevajo svoje od človeka...Tudi jaz težko čakam "nekega jutra, ko se zdani"...Trenutno še vedno vstajam ob nenormalni uri (4.45) in je zunaj še trda tema.Da pa je vse skupaj še bolj priskutno, je zadnje dni zapadlo še nenormalno veliko snega! Svojih jutranjih ritualov ne bom opisovala romantično kot ti , ampak bom kar naravnost realno povedala.Po jutranji toaleti in ženskem pedenanju (tekoči puder, maskara...), je bilo včeraj na vrsti tudi takšno "moško " opravilo: montiranje snežnih "keten" na kolesa pri avtu.Še dobro, da sem se mojemu dragemu zasmilila in je ta mačističen del jutra prevzel on.Rekel je , da je že čas, da si jih začnem sama montirat, jaz pa sem se odločila, da jih raje kar do junija gor pustim...No torej, ko ti bo zjutraj težko, se spomni name, pa se ti bo takoj zdelo vse bolj fajn...

    OdgovoriIzbriši
  3. @Felipe: Gracias por la sugerencia de cómo premostim idioma océano. Realmente grande, usted puede tener todas las máquinas. Océanos de las personas, sin embargo, superar con buenos deseos.
    Todas las buenas que desea, Robert.

    @Veronika: Vsa čast. Vstajanje ob takšni uri je res SM. Navaditi se treba, tako kot smo se mi mehkužneži razvadili.
    No ja, ne ravno vsi. Pri Marjeti zvoni ob petih.
    Daj me spomni ... kaj so že to - ketne?

    OdgovoriIzbriši

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)