Premoč

Drznil so bom sposoditi tujo misel, pa naj bo kar bo:
“Imunski sistem deluje povsem zunaj naše zavesti; imunskega sistema in njegovih nasprotnikov –mikrobov – s svojimi zavestnimi čuti ne zaznavamo niti ne moremo spremljati in usmerjati “akcij” svojega imunskega sistema proti njim. Kljub temu imunski sistem vsak dan prejme in predela milijone molekularnih informacij o bolezenskih mikrobih in naših lastnih celicah ter se odloča, kaj v našem telesu je zdravo in “naše”, kaj pa bolno in “tuje”. S tem imunski sistem vzpostavlja biološko (molekularno) identiteto vsakega posameznika na podoben način, kot človeški razum omogoči posamezniku razvoj njegove lastne osebnostne identitete in podobe o njemu samem. Zato imamo imunski sistem upravičeno za naš skrivnostni “jaz”, čeprav njegovega delovanja ne čutimo. Občutimo le posledice, kadar imunski sistem deluje narobe.“ Avtor je prof. dr. Alojz Ihan, dr. med., Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani.
Hvala, profesor Ihan.
Torej … ta trenutek na lastnem telesu občutim posledice napačnega ali pomanjkljivega delovanja imunskega sistema. V mojem primeru je boj z mikrobi izgubljen. Kapitulacija. Premoč nevidnega sovražnika je porazila slabo organizirane in podhranjene obrambne mehanizme mojega telesa. Bolan sem.
Kašljam, imam vročino, vse me nekako boli … slabo se počutim. No resnici na ljubo, mislim, da je danes že boljše kot včeraj. V bistvu … upam.
K zdravniku še ne grem. Mogoče sploh ne bom šel. Se mi ne zdi dovolj hudo. Vzamem kakšno tableto, pa je. Saj ni važno katero, samo da pomaga. Zdi se mi, da bi trpel moj ego, če bi zaradi prehlada šel k zdravniku.
Mikrobi, mikrobi, moji sovražniki ... zavladali ste telesu, ne pa tudi duhu. Ali pač?
Takšna bolezen je lahko priložnost za malo vajo iz samo-opazovanja. Zanimivo se mi zdi primerjati popačenje slike sveta skozi oči bolnega. Svet preprosto ni enak, če ga gledaš zdrav ali bolan.
Veliko stvari, ki bi jih sicer opazil, ne opazim. Postanem ne-pozoren na ljudi okrog sebe, ne opazim pokrajine, ki se vozi mimo vetrobranskega stekla, ne vidim tistih podrobnosti, ki sicer motijo moje vsakdanje okolje. Stvari postajajo nepomembne.
Ko si bolan se zazreš vase, v svet številnih drobnih sovražnikov in načetih branilcev imunskega sistema, ki se ti dogaja. Zunanjost je zabloda. Ponotranjiš se. Umakneš. Čakaš da telo opravi svoje. Naj delajo tisti, ki se spoznajo na to.
Bolezen je stanje umika iz tega sveta. Nisi za med ljudi.
A to še ni vse. Ko se umakneš pravim podobam sveta, začneš sprejemati popačene. Ker ne vidiš tako kot je, začneš misliti tako kot ni. In ker misliš tako kot ni, reagiraš drugače kot je prav. Obnašati se začneš narobe. Postaneš siten in sam sebi napoti.
Bolezen nikoli ni samo bolezen, vedno je bolan človek, ki reagira, kakor pač reagira. Vedno je nekakšno okolje, ki bolnega sprejme, kakor ga pač sprejme. Tako pač to je.
p.s. Naj pomirim morebitne bralce. Profesor Ihan tega sicer ne omenja, vendar se mikrobi zaenkrat še ne prenašajo po spletu. Virusi že, mikrobi pa še ne. Vsaj kolikor jaz vem ...