XLIII

Trenutek, s katerim se naše življenje uradno začne, je gotovo največji šok za vse tiste, ki smo ga doživeli in seveda preživeli. Nihče se ne spominja svojega rojstva in s takšno spremembo se nam v življenju nikoli več ni potrebno soočiti. Najbrž tudi smrt, zlasti če je "naravna" (karkoli naj bi to pomenilo), ne prinese toliko novega, seveda ob neizpodbitnem dejstvu, da se tega pač ne da osebno izpričati.
V trenutku rojstva smo dobesedno pahnjeni iz rodnega telesa. Iz varne, fizično zaščitene notranjosti, stabilnih pogojev in razmer uravnotežene skrbi za snovno oskrbo, v nezanesljivo, neprimerno ter včasih popolnoma neprijazno in tuje okolje. Tega nihče noče, vsak se brani na vse kriplje, otepa, zadržuje položaj, kljubuje pritiskom … a brez uspeha, naravni procesi ne dovolijo zavlačevanja … No, v bistvu moram reči, da z uspehom … torej, rojen si … tako kot mi, tudi ti. Vsaj poskusil boš lahko … veliko nas je … še več je tistih, ki nikoli ne bodo imeli priložnosti.
To, da si rojen, postane neizpodbitno izhodišče ki te spremlja vse dni življenja. Skoraj nič drugega, kar je povezano s tvojo osebo ni tako zanesljivo kot prav dejstvo da si se nekoč in nekje rodil. Če nam že kraj rojstva, v postindustrijski dobi institucionalnega porodničarstva, ne pomeni prav veliko, pa nas časovno obeležje, z začetkom štetja naših zemeljskih let, nepreklicno in nepovratno spremlja povsod.
Temu dnevu imaš nenazadnje pravico pripisovati poseben pomen. Pomen rojstnega dne bi lahko bilo znamenje ali odgovor na vprašanje o prihodnosti, morda napoved usode, ki te spremlja v življenju ali zgolj resetiranje osebnega števca na nič. Odgovore o pomenu takšnega dogodka bi lahko razbrali iz položaja zvezd na nočnem nebu, vremenskih pojavov ali vraž. Najbolj preprosto pa si je ta dan samo zapomniti po številkah iz dogovora, ki ima za osnovo relativni položaj planeta glede na najbližjo zvezdo in zaradi ničesar drugega. Referenčni okvir minevanja tvojega življenja postane tako monotona enoznačna rotacija planeta okrog matične zvezde. Vsakoletno vračanje v enake astralne lege ti sicer lahko zbuja različna občutja, na splošno pa te tovrstne ponovitve po določenem času verjetno začnejo dolgočasiti ali celo puščati v občutju tihe neizpolnjenosti. Dovolj pusto je že, da se zaveš, da boš moral stanje svojega telesa, misli, načrtov in upanj, vedno povezovati, primerjati ali celo opravičevati z bebavih štetjem povratkov zvezdnega sita na isti položaj.
Nobeno število nas v življenju ne zaznamuje tako usodno, kot prav število let. Nobena karakteristika ne poda toliko vsebine, s tako malo informacij. Ni človeka na svetu, ki bi bil neobčutljiv za globok posredni pomen, ki ga to število nosi v sebi.
Jezik števil je univerzalen. Če jim pridružiš še obče-človeško razvojno kategorijo pretečenih astronomskih let od trenutka rojstva naprej, potem jim pridaš prav posebno in osebno vrednost. Če nisi pretirano obremenjen z velikimi pričakovanji, ki jim število let seveda ne gre v prid, ker staranje v glavnem ničemur ne gre v prid, potem lahko ta dan pridobi tudi osebno prazničen pomen ali pa se lahko vsaj delaš, da je tako.
Na staranje lahko gledamo kot na povečano število dragocenih in kakovostno porabljenih let, ne le zmanjšano število preostalih, pogojno dobrih … In za tisto, kar je dobrega se vseeno splača zahvaliti … torej hvala Bogu za vse kar je bilo in je … mogoče ni bilo vedno tako dobro, kot sem upal ali celo pričakoval … bilo pa je dovolj plodno, da se je splačalo biti zraven. Prav tako hvala, dobri in usmiljeni Bog, za vse kar še bo … verjetno tudi ne bo vse kot bi si želel … najbrž bo pa dovolj zanimivo, de se splača pričakovati.