Lahko bi rekel, da sem človek "s podna". No, ne sicer kateregakoli, ampak predvsem trdnega in po možnosti domačega. Torej, tudi če si na trdnem "podnu" je še vseeno najboljše doma.
Skratka, imam priložnost občudovati lepe interjerje modernih naprav namenjenih prevažanju ljudi na velike razdalje. Kolikor uspem slediti dogajanjem na področju letalskega prevozništva, se kriza tudi tam pozna, vendar je posel še vseeno velikanski, temu primerni pa so tudi nivoji konkurence in varnostnih ter komoditetnih zahtev. Če se torej omejimo samo na moderne oblikovalske standarde v tej branži, potem smemo trdimo, da so gotovo vrhunski.
In kaj lahko še opazimo zanimivega, poleg lepih, zaobljenih in oblazinjenih linij v ugodnih ambientalno skladnih barvnih odtenkih?
Ko sem prvič videl slike sem dobil vtis da gledam nekakšne čitalnice, prostorčke namenjene individualnemu študiju ali še bolje počitku. Vsekakor gre za poudarjanje vloge udobja posameznika pred njegovo vključenostjo v skupino. Potreba po stiku z drugimi je potisnjena daleč za ugodje osamljenosti v lastnem delčku prostora, zasebnega kotička v javnem in strogo odmerjenem prostoru. Jasno mi je, da so prikazani verjetno oddelki višjega cenovnega razreda ter da so povprečni potniki še vedno "zloženi" v klasičnih "sedalnicah", ki jim omogočajo prosto spoznavanje sopotnikov, četudi jim ni veliko do tega.
Torej, ob teh slikah se mi pojavlja zanimivo vprašanje, in sicer: "Zakaj je ograjen in za individualno rabo oblikovan prostorček privlačnejši in več-vrednejši od klasičnega sedeža na katerem se s komolcem dotikaš soseda in na zaslonu gledaš isti film kot on?" Seveda mi bo vsak izkušen letalski potnik rekel, naj poskusim na primer, leteti v Bangkok v "economy", nazaj pa v "business" razredu, pa mi bo vse jasno. Verjamem, vendar me ne zanima toliko sama razlika, kot to, zakaj razlika sploh obstaja.
Zakaj bi potnik na dolge razdalje bolj cenil izoliran prostorček od stisnjene družabnosti? Res da je gotovo udobneje, če lahko med dolgotrajno vožnjo stegneš noge in po svoje izbiraš televizijski program, vendar je po mojem mnenju velik del resnice tudi še nekje drugje.
Dejstvo je da ljudje trpimo, če smo dlje časa prisiljeni vztrajati v gneči, v tesni bližini ljudi, ki jih ne poznamo in si ne želimo imeti telesnega stika z njimi.
Gneča nasprotuje in ruši neke vrste obrambni mehanizem našega telesa. Znosneje je, če se nagneteni ljudje premikajo, ker posameznik na ta način verjetno dobi vtis, da bo hitreje rešen.
Da bi si telo zaželelo telesne bližine človeka, morajo očitno nekakšni čustveni sprožilci premagati odbojne reflekse, ki nas želijo umakniti iz ozkega vplivnega območja drugega telesa. To se pa seveda zgodi le pogojno … vendar praviloma ne v telesno in duševno morečih dolgotrajnih stisnjenih vožnjah z letalom ali recimo avtobusom.
In prav premagovanje odbojnih refleksov je očitno dovolj naporno, da je marsikdo pripravljen odšteti nekaj več svojega denarja samo, da se mu ni potrebno srečati z njimi.
Človek je družabno bitje, vendar očitno ne brezpogojno in v vsakih okoliščinah. Radi smo med ljudmi, vendar ne priklenjeni na njih. Človekov naravni položaj očitno ni zgolj v objemu ampak predvsem v samostojnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar