Iskanje …

… ni nič drugega kot prihajanje. Ko prihajaš, vedno prideš na novo. Tudi če greš tja kamor hodiš že desetletja, greš na nekaj neznanega. Za vsakimi zaprtimi vrati je nekaj kar ne spoznaš, dokler ne odpreš.
Dojemanje sveta na človeški način vključuje element slutnje, intuicije … zaznavanja bistva neodvisno od razumskega razčlenjevanja. Ne vemo kolikšen del našega dojemanja je intuitiven. Po moje pretežen … Tudi vsako ustvarjanje mnenj je dejansko le izražena, izpovedana slutnja. Še resnica na podlagi dokazov je le uvid, spoznanje povezav, ki sprožijo nove povezave in na tej osnovi zgradijo sklep. Rezultat videnja nevidenega, doživljanja nedoživetega. Dojemanje ali je nekaj sploh res ali ne.
In kako vidimo povezave? Kaj sploh so povezave? Subjektivna slutnja vzročnosti ali objektivna zaporednost dogajanj? Ne vemo in ne vidimo a vendar se opredelimo … da je nekaj lahko vzrok nečesa, ker je pač bilo prej preden se je tisto zgodilo. Svet dojemamo kot splet pojavov, ki si jih razlagamo kolikor pač moremo, nekaj po izkušnjah, nekaj po razumu, nekaj po navdihu, veliko je tistih najbolj ali najmanj razumljivih, ki jih pa sploh ne skušamo razumeti. Sprejmemo jih kot dejstvo, kot nekaj kar je, nekaj kar nam ni treba razumeti. Dovolj nam je da jih živimo. Tudi zraka ne vidimo pa smo vseeno presrečni ker ga lahko dihamo.
Izumljamo razlage za tisto kar dojemamo in iščemo povezave med podobami, ki nas obkrožajo ter hote ali nehote prihajamo na nova igrišča. Opazujemo naprave, ki so tam, gledamo, se čudimo in skušamo razumeti otroke, ki so se igrali že preden smo mi prišli.
Ali mogoče oni vedo od kod je vse to?
Najbrž ne. Tudi oni so se nekaj časa čudili in privajali zdaj se pa igrajo. Lepše in enostavneje se je navaditi kot razumeti. Ne sprašujejo se več kaj pomenijo znaki, ki prihajajo do njih. Ne iščejo razlag za pojave katerih del so tudi sami.
Verjetno lahko že po intuiciji razumemo kolikor je sploh potrebno razumeti. Ni nujno brati nobelovcev, da bi se lahko naužili sončnega zahoda, snega v gorah, ptičjega petja v gozdu, šumenja potoka, otroškega veselja … ali Božje govorice.
Iskalci resnice mogoče spoznajo, da je resnica prav v iskanju. Spoznanje je morda le manjši del iskalčeve poti. Začetni odsek. Ko mislimo, da smo na koncu, smo morda šele na začetku.
Kadar pridemo na goro, smo prehodili nekaj korakov, se preznojili in videli nevsakdanje prizore. Nič ne vemo o gori … zakaj je tam? Nič ne vemo o sebi … zakaj gremo gor? Nič ne vemo o človeku poleg nas … zakaj je on le on in jaz le jaz? Nič ne vemo o Bogu … zakaj nam vse to nalaga ali podarja?

Modri prihajajo zato da bi iskali. Zanašajo se na znamenja, ki jih vidijo in dojemajo. Ne sprašujejo, če so znamenja res tudi prava. Ne sprašujejo ali so na začetku ali na cilju iskanja. Njihov današnji cilj bo jutri zanje včerajšnji začetek.
Iskalec išče sebe in svoje iskanje. Ko najde prava znamenja, jih bo razumel …