Pričujoči amater, ki se poleg, oziroma pred vsemi ostalimi (ne-)uporabnimi stvarmi, profesionalno ukvarja tudi z vzgojo svojih otrok, je že zapopadel dejstvo da mora vzgojitelj, ko se loti vzgoje, najprej pozabiti da misli vzgajati. Dokler namreč razmišljate o tem, da boste vzgojno in pravilno ravnali, v izogib temu da bi vas vaš naraščaj ne osramotil, pustite upe pred pragom. Vzgoja je kvečjemu prenašanje, transfer navad, vzorcev obnašanja ali ne-obnašanja, izročil in izkušenj od enega na drugega. Vendar takšno pretočeno ali še bolje, prečrpano znanje ni dovolj. Še zdaleč ne. Pridobljeno mora postati (včasih je morda sicer bolje če ne bi) tudi lastna navada naslovnika vseh naukov. Kaj velja teorija, če je pa praksa drugačna? Malo pomeni če ata, ki sami kadijo, zabičajo otroku da ne sme kaditi. Saj pri desetih še ne bo, pri petnajstih pa gotovo. Namreč ... zavestna vzgoja je vrh ledene gore, torej ena desetina vsega kar damo, ostalih devet desetin gre takrat ko se sploh ne zavedamo da nismo sami in mislimo, da si lahko damo duška. To je takrat ko se prepiramo s partnerjem, ko kritiziramo sosede in sodelavce, ko grdo govorimo o šefih, politikih in učiteljih ... tudi takrat, ko planiramo kako bomo slab avto nekomu podtaknili za dobrega … Torej ... vzgojne prijeme, ki jih zagovarjamo moramo vzgojitelji vsekakor najprej uporabiti na sebi.In čemu služi ta "vzgojni" nagovor?
Hja … recimo prazniku. V sevniški župniji smo ga proslavili celo s tortami. Danes praznujemo rojstni dan svetega Janeza Boska, italijanskega duhovnika, ustanovitelja salezijancev in predvsem velikega vzgojitelja. Svoje življenje v drugi polovici 19. stoletja je posvetil delu z ulično mladino v industrijskem Torinu.
Pri svojem delu je bil svetniški, torej izjemen in neomajen. Velja za utemeljitelja vzgojnega načina, znanega pod imenom preventivni sistem, ki temelji na razumu, veri in ljubeznivosti. Njegovo vsebino sam povzema takole: “Izvrševanje preventivnega sistema sloni na besedah sv. Pavla, ki pravi: ‘Ljubezen je dobrotljiva, je potrpežljiva; vse potrpi, vse prenaša, vse upa in se ne da razdražiti’”. Ta nagiba vzgojitelja, da ljubi mladega človeka, pa naj bo v kakršnem koli stanju, da ga privede do prave človečnosti, ki se razodeva v Kristusu, da mu dà zavest in možnost živeti kot pošten državljan in kot božji otrok.
Kaj torej svetnik postavlja v središče vzgoje?
Ljubezen, seveda. In prav ima. Človeka moraš imeti najprej rad. Razmišljati o tem, kaj bi storil za tistega, ki ga imaš rad, ni težko. Vzgojitelj, ki ima svojega varovanca rad, bo iznajdljiv, prefrigan, neomajen, z vsemi žavbami namazan, tudi strog če je treba … ker mora doseči svoj cilj. In cilj je samo eden. Dobro za otroka.
Otroka vzgajaš za življenje, ne za "maminega sinčka". Naučiti ga moraš ceniti, ne le uživati življenje. Moraš ga navaditi, ne le razvaditi. Spoznati mora, da se lahko zanese le na stalno potrebo po lastnem trudu in odgovornosti. Razumeti mora, da poleg glagola "živeti" z vsemi podpomenkami, obstoja tudi glagol "skrbeti", ki nima toliko podpomenk lahko se pa nanaša na veliko ljudi.
Učinkovito ali količkaj vredno lahko vzgajamo le s svojim zgledom. Če nas kdo kdaj sooči z lastnim poštenjem in lastno vestjo, potem nas prav gotovo tisti, ki jih moramo naučiti stopiti čez prag lastnega doma. Če hočemo vedeti kako smo sami vzgojeni, potem raje opazujmo tiste, ki vsa leta dihajo isti zrak in poslušajo iste besede, med istimi zidovi kot mi. Če hočemo zvedeti kako odgovorni smo sami, poglejmo kako našim otrokom uspe dosegati svoje cilje. Da bomo videli kako dobri vzgojitelji smo, počakajmo na vnuke.
Vzgoja je naravni fenomen. Mislim da je prav gotovo najstarejše človeško izročilo, ki se ga da celo nekoliko zavestno usmerjati. Del vzgoje vsekakor deluje po orodju nagonov, vendar gotovo ne vsa.
Veliko lahko tudi sami popravimo ... začnimo pravočasno ... najprej kar na sebi ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar