Zgodbice, ki si jih izmislimo hitro ...

Bledo sonce je končno obsijalo gola drevesa, porastla po pobočju nizkega hriba na obrobju planote. Ledena megla je zimski gozd že cel teden ovijala v otožno belino z ne prepoznavnimi sencami in neupoštevanjem drugih barv razen nekaj dolgočasnih odtenkov sivine. Tanka skorjasta snežna odeja je skrivala razpadajoče listje in podrast ter obsijana s skopim januarskim soncem redkemu gozdu pridajala ozadje urejenosti in čistosti. Gozdič je bil položen v bližino vasi in v takšnem času, brez listja in podrasti je naključnemu sprehajalcu zbujal vtis prostranosti, širine … kar nekako slabo izkoriščenega, praznega prostora. Resnici na ljubo je bila podoba zimske krajine pretežno dolgočasna, brez prave volje po gibanju ali dogajanju. Nič se ni premikalo, nobenega listja, ki bi odgovarjalo vetru, ki ga ni bilo, nobenih ptic, ki bi ogovarjale žarke precejene svetlobe in oblake ki so se naglo podili čez nebo nad planoto.
Svet je dihal v tihem zimskem spokoju … v odsotnosti ali počitku življenja. Zdaj je čas za umiritev sokov in energij, zbiranje moči in volje za nov polet. Zaustavitev in ohladitev pogonskih peres v vročih mehanizmih stvarstva. Hibernacijo.

Pa vendar, vse morda le ni tako mirno kot izgleda na prvi pogled ... Če bi se kdo ustavil med debli in natanko prisluhnil, bi morda zaznal droben šepet, skoraj šelestenje … Če bi pa tudi razumel tisočere jezike narave, bi morda izvedel kaj se drevesa pogovorjajo. Pa jim prisluhnimo ...

Stari hrast škriplje: "Vi mladi ... kaj bi z vami? Poglejte mene. Sto zim sem prestal in moj les je trd kot skala. Nihče mi nič ne more. Jaz sem resnični gospodar tega gozda." Soseda smreka vzvišeno zacvili: "S čim se pa ti lahko pohvališ starec? Poglej se kakšen si. Ves skrivljen in posušen. Glej mene, kako košata in ravna sem. Moj vrh se vidi iz zadnje hiše v vasi. Največja sem v gozdu." Takoj zaprsketa bukev v bližini: "Pha ... koga pa hodijo občudovat, če ne mene? Poglejte moje deblo kako debelo in močno je. Ravno zadnjič me je kmet potrepljal po njem. Jaz sem tu gotovo najmočnejša. Nič me ne more premagati." Seveda tudi stari kostanj ni pozabil zahreščati: "Ha, ha, ha ... kaj se pa greste? Če je kdo tu glavni sem prav gotovo jaz. Dlje sem tukaj kot vsi ostali. Koliko viharjev me je ruvalo? Koliko strel je treščilo vame? Kakšno ledovje me je že lomilo? Jaz se edini tukaj lahko s čim pohvalim."

In tako naprej in spet od začetka. Drevesa so se razvnemala in poudarjala svoje vrline, se napihovala in hvalila z močnim lesom, dobro rastjo, lepoto in izkušnjami.

Vse to je poslušal bezgov grm ob robu gozda. Seveda je bil raje tiho. Kaj pa naj bi rekel? Njegovo deblo ob ostalih drevesih sploh ni bilo nobeno deblo ampak le veja. Njegov les je krhek in votel. Njega nihče ne treplja, vsako pomlad pridejo le nabirat cvetje in poleti jagodičje. Drevesa ga še opaziti niso hotela.

In tako bi se drevesa verjetno še dolgo repenčila, če se ne bi pojavilo nekaj, kar jih je zmotilo.

Po cesti, ki vodi iz vasi je pridrdral traktor. Rararara ... ropot je porušil spokojni mir in prestižna gozdna razprava je utihnila.

Tudi traktor je obstal na dovozu gozdne poti. Motor je izdahnil in v sneg so stopili trije možje. Razložili so nekaj orodja, se nekoliko pogovorili in podali med drevesa. Prvi je prišel do smreke. Na kratko je zasekal s sekiro v lubje in prižgal motorno žago. Rezek zvok je bil slišati kot zadnji krik ponosne smreke, ki je še nekaj trenutkov prej zatrjevala, da je nepremagljiva. Trenutek zatem je glasno in v oblaku snega treščila po zmrzlih tleh.

Enaka usoda je čakala še bukev, kostanj in tudi stari hrast se je truščema zvrnil po pobočju. Motorna žaga je histerično vreščala ves dan. Od dreves, ki so še zjutraj hotela vladati so popoldne ostala le gola debla in kupi vej. Traktor je debla zvlekel ob cesto in jih pustil ležati tam kot trupla padlih vojakov. Drugi dan je iz doline pripeljal tovornjak z dvigalom, naložil debla in jih odpeljal.

Mir se je vrnil v gozd. Pravzaprav ne čisto pravi mir. Drugačen, nikoli več takšen kot prej. Nekako ... prazen, oddaljen, brezoseben, neprijazen. Na bojišču so se goli štori svetili med blatnim in zmendranim snegom. Curki žagovine so se mešali z razdejano podrastjo kot bi kri žrtev ponikala v zemljo. Vse je bilo tako ... pusto in tiho. Samotno.

Tako se je počutil tudi bezgov grm. Nič se mu ni zgodilo. Vse se je dogajalo mimo njega. Vendar mu je bilo vseeno hudo. Hudo za lepimi in ponosnimi drevesi, čeprav so bila tako polna samih sebe. A bila so tudi tako živa ... rad je bil v njihovi družbi, četudi ga niso nikoli imela za sebi primernega soseda.

S soncem bodo po kapilarah stekli sokovi, kot vsako leto. Ko bo prišla pomlad bo belo zacvetel, kot vsako leto.

Ampak njegov les je še vedno tako krhek in votel ...