Agnes

Gospod, ne upiram se Tvojemu klicu. Želim biti nagovorjen in niti ne razmišljam o tem, da bi ne storil tistega, kar mi naložiš. Kamor me vabiš grem rad. Kar mi daš vzamem z veseljem.
Saj sploh nisi zahteven. Od mene ne zahtevaš nič takega, česar nebi zmogel. Nič takega, kar bi me obremenjevalo ali mi kradlo čas. Nikamor me ne siliš. Življenje, ki mi ga daješ je dobro in mirno. Nad mano ne dvigaš glasu, nikoli mi ne kažeš jeznega obraza. Do mene pride le tihi prigovor, ki ga slišim le jaz … naj vztrajam, naj nadaljujem, naj se trudim naprej ... Kadar mi je težje čutim roko na rami in besede v srcu ... vse bo dobro, vse se bo uredilo …
Ne namenjaš mi velikih dejanj in ne postavljaš me pred težke preizkušnje … še ne …
Hvala Gospod, zaupam Ti da mi ne boš naložil več kot zmorem. Vem da me boš varoval da se tudi sam ne bom bremenil preveč.
Hvala ker me bogato nagrajuješ čeprav sem pozabil sploh kaj prositi …
Kaj pa naj prosim? Saj veš bolje od mene česa sem potreben.
Hvala za vsak dan, za vsak nov obrat zemlje, za vsak umik sence svetlobi.
Hvala tudi za danes, za nagovor ki si ga po dečku Samuelu povedal meni in tolikim drugim. Hvala za zgled svetnice Neže, ki nas nagovarja v majhni Zagraški cerkvici.
Hvala za zimski dan, ki si ga za kratek čas blagoslovil s soncem, kot bi hotel spet povedati kar si nam že tolikokrat … "Upanje ostaja. Jaz ostajam."
Hvala za vse ljudi, ki sem jih srečal ne da bi jih poznal pa vendar zmorejo biti tako čudoviti prijazni. Hvala za ljudi, ki jih že poznam in znova spoznavam v Tvoji milosti.Hvala Gospod, za trenutke ki mi jih namenjaš, za vsa srečanja v katere me vodiš ter za majhne in velike Besede … ki si mi jih pripravil.