Pogojno uspešno o uspehu

Sedeli smo pod naslovom "Kako uspeti?" Pravzaprav ne vsi, predavateljica je stala. Pravzaprav ni stala. Bila je živahna in je svoja izvajanja pospremila s precejšnjo mero gibanja. Primerno temi, jasno. Delovala je prepričljivo in nam napotke za uspeh podajala z veliko dozo osebne energije.
Vmesna misel se mi utrinja. Ali je možno podajati temo o uspehu umirjeno, ležerno … z nizkim profilom?
Načeloma najbrž tudi. Vprašanje pa, če bi predavatelj deloval dovolj prepričljivo, ko bi na primer meditativno, poduhovljeno razlagal, da je potrebno stalno prežati na priložnost za osebno uveljavitev.
Zbral se je pester avditorij. Tako in drugače. Dokaj različni, pa ne ekstremni. Prijetni ljudje, pretežno znanci, vendar nikoli ob takih temah. Zanimivo. Ljudje, s katerimi se srečujem, pogovarjam, sodelujem, službeno pa tudi osebno. Zdaj pa v povsem novih okoliščinah. Že zaradi tega se splača.
Malo sem zamudil in uvod je že minil. Sem kar stopil v analizo pogojev za uspeh. Mogoče je bilo uvodoma povedano, kaj sploh je uspeh. Malo sem se bal, da bo ravno tisti trenutek, ko bom stopil skozi vrata, na vrsti misel, da je pomembna navada uspešnih ljudi prav točnost. Pa mi je bilo prihranjeno. Vseeno bi rekel, da je.
Definicije uspeha torej ne poznam. Obstaja verjetnost, da sem jo zamudil. Mogoče je pa v ozadju osebna simbolika. Bi rekel ... skoraj tragika. Zamudil uspeh! Za razjokat.
Torej … kaj še ostane drugega kot da skušam odgovor najti sam. Pomagal si bom s podnaslovom povzetka predavanja … principi in načela doseganja želenih rezultatov.
No, že imamo prvi oprijem. Želeni rezultati! Torej moraš želeti nekakšne rezultate. Imeti moraš cilje … jasno. Če ni ciljev, ne more biti uspeha. Nekako tako kot tisto ...Če ne veš kam bi rad, potem je vsaka pot prava.
Torej najprej rabimo cilj. Ko tega imamo si lahko tudi malce oddahnemo. Pa ne za dolgo, ker je na uspehu potrebno delati.
Ja ... tega pa ni nihče pričakoval, a ne … kakšno delo neki? Mi bi bili radi uspešni, ne pa zgarani.
Ja, dragi moji, točno to je to … če hočemo doseči cilj moramo trdo delati, se truditi, se morda povsem posvetiti iskanju priložnosti in biti pripravljeni tudi na morebitno osebno preobrazbo.
A zdaj pa še to … kakšna osebna preobrazba? Komu na čast le?
Točno to seveda, kaj pa drugega ...
Recimo, da si neka resnična oseba RK postavi za cilj spraviti skupaj premoženje v vrednosti milijona evrov. Ker dotičnega poznam, vključno z vrednotami, ki mu vsaj približno nekaj pomenijo, lahko zatrdim da osebnostno ne ustreza temu cilju. On preprosto ni pripravljen svojega življenja posvetiti kopičenju premoženja. Mogoče je kdaj že razmišljal o tem, vendar zagotovo ni naredil nič takega da bi se približal milijonarju. On preprosto ni pripravljen dovolj tvegati ali se posvetiti samo lovu na denar. Ni takšen. Ne potegne.
Torej, če si je RK slučajno zastavil tak cilj potem najbrž ne misli povsem resno.
In kaj hočem povedati s tem, razen tega da obstaja nekakšen RK ki ni in skoraj gotovo ne bo milijonar? To je pa res nekaj pomembnega! Koliko ljudi je na tem svetu, ki ne bodo nikoli milijonarji? Zelo veliko jih tudi toliko ne bo imelo kot ima naš RK.
No, to mogoče res ni tako pomembno, gotovo pa se je pomembno zavedati, da je postavljanje resnih ciljev odgovornost. Odgovornost vsaj do sebe, da če se zavežemo nekemu dovolj jasnemu cilju naredimo tudi vse kar zmoremo, da uspemo. Četudi ne gre gladko, kot seveda nikoli ne gre, ne smemo odnehati. To je gotovo velikokrat zelo pomembno ... ne odnehati ... Vendar je potrebno biti prav s cilji zelo previden. Z njimi na primer nikoli nebi smeli škodovati drugim, pa tudi sebi ne ...
No, tako … na bogastvo odpornega RK smo torej uspeli spraviti ob morebitni milijon. Kaj pa naj mu zdaj še zaželimoo, razen tega da naj se kar lepo sprijazni z manjšimi zneski?
Točno to … prav je, da mu rečemo naj si postavi realne cilje, ki jih bo pač lahko uresničil.
Naj preprosto ne cilja previsoko, če si hoče količkaj dobro.
No ja … toliko ga le poznam, da vem, da se mogoče lahko celo prepriča v napore, ki jih zahteva nek visok cilj. Vendar ali bo zaradi tega srečnejši? Ali bo imel kaj več od življenja, če bo hlastal za težko dosegljivimi, velikimi uspehi? Dvomim. Sicer pa, to je njegova stvar ...
Lahko pa da mu uspeva celo razmišljati drugače …
Mogoče si šteje za uspeh prav to … da se mu ni treba pretirano truditi za uspeh ...