Vrednost denarja …

… nikoli ni takšna, kot je bila. Podobno kot voda, v katero stopiš, naslednjič nikoli ni enaka kot prejšnjič. Vedno se nekaj spremeni, preoblikuje, preteče … se predrugači. Vrednost denarja se nenehno spreminja. Obresti se zvezno obračunavajo, glavnice diskontirajo, borzne kotacije spreminjajo svojo vrednost, proizvajalci in trgovci v cene vključujejo inflacijska pričakovanja, dobičke, marže, odbijajo rabate, ponujajo popuste, špekulirajo glede na tržno situacijo, bankirji si izmišljajo inovativna obračunavanja obresti na posojen ali deponiran denar, ki potem čudežno zida bančne palače in se pretaka v žepe špekulantov …
Temelj modernega finančnega sistema je spremenljivost, nestalnost … povečanje vrednosti brez vlaganj. Žetev brez setve. Gonilna sila ekonomije današnjega časa je razmerje odstotkov dobička, ki ga bo prinesel posojeni ali odnesel najeti denar … vse je v dodani vrednosti. Prinesti mora vedno več, kot je vredno. Gospodarsko srce današnjega sveta utripa v procentualnem ritmu ocenjevanja in napovedovanja razlik med vrednostmi vlaganj v proizvodnjo, nepremičnine, trgovino, banke, borzne špekulacije …
Paradoksalno. Govorimo o stabilnosti ekonomskega, bančnega, monetarnega ali finančnega sistema, pa dejansko posplošujemo razumevanje ali nerazumevanje nestabilnih pojavov, kot so vrednost obresti na posojila, stopnja inflacije, trgovske marže, pričakovani donosi kotacij … Tudi slavni inštrumenti regulacije trga, s katerimi vlade rade strašijo največje koristolovce, niso nič drugega kot pokrita karta, blef … Znižali bomo obresti v bankah, da bomo videli če boste pritekli po denar in ga skušali plemenititi v gospodarstvu …
Včasih uspe, včasih ne. Če uspe je vlada dobra, če ne je kriva neugodna svetovna situacija ali morda cena nafte, vsesplošna recesija … že nekaj …
Dobro, to v bistvu ve vsakdo, ki je kdaj odprl kakšen časopis ali kupil liter mleka v trgovini in razmišljal o tem, kaj je dejansko plačal. Tudi prav. Tako menda že mora biti. Saj smo se navadili.
In kaj je tu sploh lahko še zanimivega?
Ker se nam, vsaj na tem mestu, ni potrebno omejevati z realnostjo, si lahko privoščimo tudi nekaj več. Lahko, na primer razmišljati tudi o tem, kaj bi bilo če bi bilo drugače.
Začnimo pri bankah. Recimo, da nam naenkrat nehajo zaračunavati obresti za kredite. Seveda nam tudi naših vlog nebi obrestovale. Torej 0:0. Katastrofa… jasno. Takšnih bank ne rabimo več. Funkcionirajo lahko kot zbiralnice in razdelilnice denarja. Plačane bi bile glede na vloženo delo, torej efektivne ure dela delavcev, ne pa neki stalni pavšali.
To smo torej rešili. Denar na banki je vreden točno toliko kot je vreden in nič več.
Zdaj pa naš investitor, ki pride na banko po denar za svoj projekt. Slabo se mu piše. Tudi on bo delal samo za plačo. Lahko sicer zelo solidno, ampak brez dividend, sejnin nadzornega sveta in bajnih nagrad upravi. Bo kdo rekel: "Zakaj bi se pa investitor trudil, če ne za dobiček?" Zakaj … ja za plačo, seveda tako kot se drugi. Večina podjetnih itak tudi zdaj ne dela za drugo kot za plačo. Saj imajo avte, pa hiše … ali pa tudi ne, v bistvu pa garajo, se sekirajo in so ujeti v začarani krog posla, financ, vlaganj za še več posla in še več dela in še več skrbi … Moderni človek ima vse pogoje, da bi lahko delal manj in živel bolje, tako pa v bistvu še bolj gara in si potem privošči stvari za katere nima časa ali mu pa celo škodijo. Torej spet 0:0. Kapital brez dobička, pa tudi brez pretiranega naprezanja.
Kaj pa naš trgovec? Kako bo pa on shajal? Lepo, delal bo isto kar je vedno delal. Kupoval in prodajal naprej. Le da ne bo maksimiziral dobičkov ampak jemal le toliko kot bo rabil zase in za tiste, ki delajo zanj. Dobaviteljev ne bo potrebno ožemati, lastnih delavcev ne izkoriščati. Mogoče bo lahko ob nedeljah celo zaprl trgovino in si privoščil počitek. Manj bo šlo za velike šefe, ki bodo živeli od plače in ne od dobičkov ter več za lastne delavce in dobavitelje, ki jim tudi ne bo treba več uvažati sužnjev, da bodo garali za njih. Torej 0:0.
Skratka vse kaže, da smo izumili lepi novi svet, zadovoljnih ljudi in pravičnih razmerij.
Dajmo mu še ime … izmislimo si nekaj novega ... recimo … socializem ...
Lahko pa tudi neham sanjati …