Kaj nas zdaj čaka? To je pravo vprašanje, ki nas hromi če z enim očesom gledamo grozljivke … mrliče, ki padajo iz omar, odsekane glave, ki se kotalijo iz vseh lukenj, iztirjence, ki živijo samo zato, da mlade turistke žagajo z motorkami … buuuuaaaa…No … podobno vprašanje si včasih zastavljam tudi sam, ko preberem, slišim ali bognedaj celo vidim kaj o napovedih koncev. Pa naj si bo kozmoloških ali ekoloških, da kakšnih človeku prijaznih ali svetovnonazorskih, niti ne omenjam.
Kozmologi trenutno dajejo vesolju dve varianti, izgubljeno bo v praznem zamrzovalniku ali pa zdrobljeno in stlačeno v končnem velikem koktejlu, ki si morda celo opomore in ponovno postane nekaj takega, kot je zdaj. Ekologi so velikodušnejši in nam dopuščajo več možnosti; praženje zaradi stanjšanja ozonske plasti, utopitev zaradi dviga morske gladine, počasno kuhanje v lastnem soku zaradi globalne otoplitve … da ne govorimo o kometih, ki bojda drvijo točno v nas, vulkanih, ki potuhnjeno čakajo na izbruhe planetarnih razsežnosti, klimatskih katastrofah, ki so se že dogajale in se bodo skoraj gotovo še ... Skratka, po nobenem od scenarijev se nam ne piše dobro, ne svetu, še manj pa nam, ki skušamo na njem živeti in si celo domišljati o neki vladavini nad ostankom stvarstva.
Vse napovedi so torej obupno pesimistične in to tako zelo sugestivno, da jih nekateri že vgrajujejo v svoj življenjski nazor. V nekakšno svetovno črnogledost (to nima zveze z izvolitvijo B.O.), globalni brezup, negativistično nastrojenost do vsega, zanikanje vseh prizadevanj posameznika ali družbe da se morda le lahko upre degradaciji ali defetizmu.
Skratka … nobena inštanca, od znanosti, psevdo-znanosti, religije … pa do bolgarske vedeževalke … ne napoveduje drugega kot propad, uničenje, pogubo, naslikano z barvito paleto totalnih in neizogibnih koncev.
Njih časovni razpon? Od par sto let za ekologe, do sto milijard let za kozmologe. Ostali destroyerji so pa nekje vmes. Kaj pa vem …?
Meni se pa zdi vse skupaj nekako sumljivo. Podobno, kot če lik iz starih kavbojskih filmov, ki mu natikajo zanko na vrat, izjavi: "Ne vem točno zakaj, a slutim težave …"
Tudi jaz bi rekel, da slutim težave … pa tudi to, da ne vem točno zakaj.
Manjka mi nekakšna … druga možnost, alternativa konca, ki bi to ne bil … nekakšen happy end. Preveč človeško, nelogično in enostavno se mi zdi končati zgodbo s totalnim fijaskom, kot po kakšnem scenariju za diplomsko nalogo na AGRFT. Tukaj mora biti in je nekaj več.
Tu so špekulacije dovoljene in celo zaželjene. Sanjači so naši častni gostje. Fantasti so naši vzorniki.
Za začetek … pozabimo na začetek. In še vedno za začetek … pozabimo tudi na konec.
Tako, s to mejno navlako smo torej opravili. Začetka ni in konca tudi ne. Preprosto ni. Pozabi. Vedno je nekaj prej in nekaj potem. Vedno je.
Vedno je tudi nekaj vmes, in to je obstoj. Torej obstoj … ta je tisti, ki je. In kaj bi bilo še značilno za obstoj, razen tega da obstaja?
Hja … prav gotovo … spreminjanje. Obstoj sploh ni obstoj v statičnem smislu. Gre le za pojav, formo, stopnjo ali fazo razvoja, na katero smo v nekem trenutku naleteli. Nekako kot oblaki … ves čas nastajajo in izginjajo. Ko izginejo pri nas nastanejo nekje drugje, lahko pa tudi hkrati tu in tam. Vmes se kajpak preoblikujejo. Res so zanimivi. V bistvu pa sploh niso nekaj kar bi bilo lahko cilj, so bolj slučajno. Zarositev zraka. Gratis dodatek k zemlji, vodi in zraku. Prehod med vodo in … vodo.
Zakaj bi bilo pa na primer z vesoljem ali življenjem v njem drugače? Prav tako ni nujno da je vse to nek cilj. Lahko da gre le za nek slučajen, prehoden pojav. Prehod med vesoljem in … vesoljem.
Ravno tako tudi mi. Ali smo mi res tisto kar je končni cilj nečesa? Mogoče smo tudi mi le prehod med eno obliko bivanja v drugo, med eno zavestjo v drugo.
Pojavna oblika teles … nekako na pol poti med dušo in … jasno, dušo. Kaj pa drugega?
Ni komentarjev:
Objavite komentar