Vse se nekako začne, vse nekoč nastane, postane, se oblikuje, formira, združi, razpade … se porodi. Začetek je univerzalna lastnost materije in ne-materije. Poleg začetka je skupni atribut vsega kar je, samo še obstoj. Brez začetka obstaja samo Bog. Vsi drugi obstoji imajo svoje začetke. Ni nujno da vsak začetek povzroči tudi obstoj. Začetek lahko ostane sam, brez obstoja ... izrojen, zatrt … v samem začetku. Obratno, razen v primeru, ki sem ga že omenil, ne gre. Vsak začetek je pogojen z nekim obstojem. Torej se ne mora nekaj začeti, če že prej nekaj ne obstoja.Če si malce natančneje ogledamo množico vseh začetkov, ugotovimo, da zanjo veljajo nekatera pravila. Vsak začetek je v povezavi z vsaj enim drugim začetkom, ki je starejšega datuma. Torej, začetki si sledijo … izhajajo drug iz drugega. Razumljivo, da se nekaj lahko začne, se more nekaj drugega zgoditi prej, torej tudi začeti prej. Govorimo lahko o starejših in mlajših začetkih.
In kaj sledi? Obstoj vsaj enega najstarejšega začetka, ki mu sledijo vsi ostali. Torej začetek vseh začetkov. Ker pred njim ni bilo nobenega začetka, tudi ni bilo nobenega obstoja.
In tu je zdaj težava, če torej nič ne obstoja pred začetkom vseh začetkov, potem ni od kod začeti. Tudi začetka vseh začetkov ne more biti, če pred njim ni vsaj enega obstoja.
Ampak začelo se vendarle je. Torej obstoja nekaj tudi brez začetka. In to je Bog.
Preprosto, kajne?!
Sicer pa se mislil najprej povedati nekaj o koncu … praznikov, namreč. Bom pa zdaj.
Torej, končujejo se, to je zdaj že jasno. Tudi letos so minili. Tukaj se ne da nič.
Sprijaznimo se. Lahko skušamo ublažiti bolečino, premagati potrtost, se vdati v usodo, … lahko pustimo, da gre vse po svoje. Lahko gremo pa tudi na hrib. In midva sva šla. Jaz in mlajši. Pa ne samo midva. Tudi precej drugih. Hribu se reče Lisca … kakopak.
Šla sva peš iz Cirja. Vlekla sanke in bob ter nesla nahrbtnik. Noter pa čaj. Ena ura v sneg, gozd pokrit z ivjem, zimsko naravo … Idila, totalna ... Potem sva se sankala oziroma bobala, srečala prijatelje, pila čaj in občudovala svet ...
Torej, kaj naj rečem? Besede nekako ne gredo iz praznično skoprnelega srca, grlo je osušeno kljub množini kuhanih in surovih kapljic, ki so šle po poti mnogih …
Prazniki dragi, še boste prišli in mi smo pripravljeni …
Fino! Nas je tudi potegnilo ven na zrak in sicer na Kum.Udeležili smo se tradicionalnega pohoda na Kum, vendar smo malo manj hodili kot večini drugih.Šli smo kar iz Lontoža in vsi skupaj ugotovili, da je bilo čisto zadosti hoje.Hoja po snegu, ko ti gre noga skoraj bolj nazaj kot naprej, je bila kar utrudljiva, tako da nam je tudi pasal čajček, ki smo ga prinesli s seboj.Malo smo jim dali tudi zaslužit, ko si je dragi privoščil kuhano vino.Postanek na vrhu ni trajal pretirano dolgo, ker je bilo vse naokrog zavito v meglo in ni bilo nobenega pravega razgleda, zaradi katerega bi se splačalo dlje vztrajati gor...Dol je šlo hitreje, ker sta imela tamala dva s seboj lopatki, na katerih sta se peljala skoraj čisto do Lontoža...
OdgovoriIzbrišiDomov smo prišli precej utrujeni vendar zadovoljni, vse pokurjene kalorije pa smo takoj dobili nazaj, ker so nas doma čakale sveže pečene ribe....Lep izlet je bil, ni kaj!
Bravo! Vi ste pa že čisto pravi planinci. Ker ste pridni, ste bili prezgodaj gor in ste prišli v meglo. Popoldne je moralo biti tudi na Kumu lepo, ker se z Lisce fino vidi vrh in oddajnik.
OdgovoriIzbrišiDaj špegle gor in si natančno oglej prvo sliko, tisti levi hrib je Kum.