nedelja, 01. februar 2009

"Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan?" (Mr 1,24a)

Nikoli te niso vsi razumeli. Vsaj prav ne. Vedno je bilo več tistih, ki te sploh niso hoteli poslušati. Zatiskali so si ušesa, začenjali so se tresti ali se mrzlično združevati z ostalimi dvomljivci, žaljivci, provokatorji, izzivalci …, da bi se organizirali za uskladitev stališč, akcij, žalitev … Vedno je bilo veliko več tistih, ki si jim šel na živce. Nekaterim celo neznosno. Vedno je bilo na pretek takih, ki so celo verjeli, da delajo dobra in pravična dela, če te preganjajo skupaj s tistimi, ki ti verjamejo.
Resnici na ljubo si imel le malo resničnih privržencev. Še za časa življenja ne. Ko so te prijeli so se vsi razbežali in poskrili. Ko so prišle stiske in preganjanja so te hitro zatajili, celo taki, ki so ti prisegali zvestobo. In tako je bilo zmeraj, tudi sedaj. Tudi sedaj je udobneje molčati, tajiti, celo preklinjati … kot pa izpovedati ali vsaj priznati vero v našega Odrešenika, v Božjega Sina.
Zakaj neki …? Kaj lahko koga moti pri tebi, ki si bil krotak in ponižen, umival noge svojim učencem in jokal ob smrti svojega prijatelja, zastavil besedo za nečistnico pred hinavci ter še pribit na les odpuščal drhali, ki te je obsodila in umorila?
Ali si res tako zelo razjezil in izzval hudega duha, da mora še danes, po dveh tisočletjih prefrigano iskati zaveznike, zahrbtno novačiti hlapce in dekle, ki jim potem ni nerodno smešiti tvojih naukov in postavljati sebe v položaj razsodnika nad Božjo voljo?
Zgodovina Jezusa Kristusa na svetu, ta odrešenjska zgodovina človeštva, ki edina prižiga svetu luč upanja je hkrati zgodovina upora proti Njemu, nasprotovanja, omalovaževanja in pseudo-znanstvenih tolmačev z enim samim namenom … uničiti veselo novico v svetu, zatreti idejo upanja za vse ljudi. To idejo je prinesel On, prav On, ki je sebe daroval za odrešenje, ki se je celo razglasil za žrtveno jagnje, v posmeh vsem, ki so verjeli in še vedno verjamejo, da so velike in načelne izjave, polne človeških predsodkov in napuha, dragocenejše od žrtve tistega, ki ga želijo zanikati in mu dodeliti status le enega od "modrecev" človeštva.
Božja modrost je lahko tudi norost za svet, zabloda ali izguba časa. In obratno. Kar svet v zaslepljenosti z bleščavo in močjo razglasi za dragoceno, je lahko v Božjih očeh ničvredno in propadlo.
Znamenja dobrega in slabega vremena poznamo, zdaj poznamo tudi že znamenja bogastva, moči in propada … še vedno pa ne poznamo znamenj časa, še vedno ne slišimo Njegovih sporočil v odtisih sveta, ki ga okušamo … še vedno ne poslušamo besed Upanja … tistih besed, ki jih je edino želel govoriti … pa mu niso dovolili.
Tudi sedaj mu ne.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)