Veselje od padanja

Idila te prevzema dokler ne zadrsaš sredi nikjer. Potem je še vedno lepo, le romantično ne več. Sneg postane mrzel, veter strupen in belina obupna. Cesta se izgubi v napihani enoličnosti in te prepusti spominom na njen približni potek. Avto je nekaj časa pomoč, potem pa ovira, sedemsto kilogramov težav, ki jih je potrebno spraviti gor in potem še dol. Postane nemiren, nestrpen, svojeglav … ne uboga volana, spušča kolesa, da se vrtijo kar nekam. Sploh nisi vedel, da je tam toliko klancev. Čemu neki?

Vsak ovinek rahlo pretipaš od znotraj, ga predrsaš s tesnobnim srcem … ograje nobene … če me zanese, bo šlo po travniku in ne bom se ustavil prej kot v gozdu. Gotovo ne na kolesih ...
Kaj hudimana sem sploh rinil gor …
Je že dobro … o.k. ... od vasi naprej je posuto … na ozko sicer ampak prime … ja, zima je res lepa …